Janko Lorenci

Janko Lorenci

19. 3. 2009  |  Mladina 11  |  Kolumna

Zločinsko ljudstvo?

V krizi, ki utegne v skrajnem primeru postati mirnodobni ekvivalent vojne, se lahko zbudijo stari demoni

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Ob vsaki hudi jami butne v nas surova polpreteklost - preplet vojne in državljanske vojne, povojnih pobojev in komunizma.
Poboji so najbolj travmatičen del tega trojčka. Javnost in politika jih dojemata kot zločin, toda podtoni odnosa do njih so še vedno zelo različni. Opravičila zanje ni, so pa dejstva, ki jih delajo razumljivejše.
Bistvo je v tem, da so bili del vojne (psihoze). Zgodovinar Tony Judt govori o tridesetletni vojni (od začetka prve do konca druge svetovne vojne), v kateri je Evropa fizično in duhovno barbarsko uničila svojo civilizacijo. V drugi vojni je umrlo skoraj 40 milijonov ljudi, več kot polovica civilistov. Količina prelite krvi je ustrezala količini ubite humanosti. Vojna je ljudi razčlovečila, ustoličila nasilje, odpravila vsakršno pravnost. Občutje tistega časa je bilo ubijalsko. To je najbrž veljalo enako za voditelje in za navadne ljudi, ki so se borili za preživetje. Nemci so sprožili orjaško morijo in skupaj s svojimi podporniki doživeli krvavo maščevanje na vzhodu in zahodu celine - zob za zob, oko za oko.
Najhuje je bilo tam, kjer so se okupaciji pridružili močan odpor, kolaboracija in državljanska vojna, za nameček pa še spreminjanje družbenega reda, risanje novih mej in preseljevanje prebivalstev. Sloveniji se je zgodilo vse to, zraven pa so na njenem ozemlju potekali še zadnji veliki vojaški premiki. Tu se je na samem koncu vojne zgostilo vse slabo, kar je slabega prineslo veliko klanje.
Partizane lahko samo občudujemo, domobrance pa, če smo prizanesljivi, pomilujemo. Partizani so se prepletli s komunisti, ki so sicer načrtovali revolucijo in prevzem oblasti, toda to ne zbriše dejstva, da so se borili proti okupatorjem. Ta preplet se je res umazal šele s poboji, ukazanimi z jugoslovanskega vrha. V tistem zloveščem trenutku so se nad pobitimi zgrnili njihovo kolaborantstvo, maščevalni in ubijalski duh vojne, hierarhija še negotovega komunizma, ki je prevzemal oblast, se maščeval za nazaj in strahoval za naprej.
Poboji so tako proizvod spleta nesrečnih okoliščin z značilno okrutnostjo vojne in revolucionarnega komunizma, takrat še stalinskega. Zagrešili smo zločin, a zločinsko ljudstvo zato še nismo, kot nam skuša dopovedati kak maziljen grobar ali možinovska tv. Če smo, potem so zločinska tako rekoč vsa ljudstva sveta. Breme vseh pobitih na tem ozemlju tudi ne pade samo na Slovence, še zdaleč ne. Če ne bi zmagali, bi bili od ubitih ubiti mnogi ubijalci. Itd. Brez konteksta tudi v tem primeru ne gre.
O našem komunizmu pa na splošno ni mogoče govoriti v kategorijah zločina in kazni. Glede na širše razpletanje dogodkov Judtove 30-letne vojne je bil tako rekoč neizbežen. Kasneje se je zmehčal in naposled mirno odkorakal z oblasti. Ljudstvo ga danes dojema v glavnem dobrohotno, z naraščanjem krize, družbene jeze in dvomov o kapitalizmu pa njegova cena celo raste.
Drugače je s politiko. Levica se od njega previdno distancira, desnica pa ga še naprej ostro obsoja, vidi v pobojih njegovo vrojeno značilnost, v levici pa njegovo zakrinkano naslednico.
To se po svoje ujema z mnenjem Petra Vodopivca o tem, kako gledamo na zgodovino. Prevladujoče prepričanje o naši nenehni ogroženosti je deloma stereotip, pravi ta spoštovani zgodovinar, saj smo v zadnjih 200 letih iz nepismenega ljudstva postali razmeroma moderen narod z lastno državo. Stereotip živi zlasti v glavah politike, ki dogajanje za nazaj vedno riše v temnejših barvah. To velja tudi za obe Jugoslaviji. Toda Slovenci so v obeh, pravi Vodopivec, napredovali in obe imeli za svojo domovino.
To gotovo drži. V prepričanju o neizprosnosti lastne preteklosti se kaže del narodnega značaja, mešanica samopomilovanja in samopoveličevanja - poglejte, kako trdo smo živeli in kako žilavi smo, da smo preživeli. Zlasti politika črno gleda tudi na polpreteklost. V njeni zazrtosti v ta čas je nekaj običajnega strankarskega računarstva (povzdigniti sebe, škoditi nasprotniku), nekaj pa prvinskih čustev. Tudi v politiki se najbrž skriva več neigrane strasti in občutka starih pripadnosti, kot se nam dozdeva. To velja zlasti za desnico, ki jo polpreteklost bolj fascinira in frustrira. Sicer ne bi tako jahala na domnevnem kriptokomunizmu levice, čeprav ji to volivce kvečjemu odganja.
A tudi levica polpreteklosti ne more uiti. Ta čas jo - v nasprotju z desnico, ki se ima za žrtev - scela navdaja z občutkom zmagovalca. V takem občutju se je moralno ne dovolj občutljivo in politično kratkovidno premalo trudila za polno razkritje pobojev in ustrezno simbolno počastitev spomina na žrtve. Tako bi tematiko razbremenila, se za silo otresla očitkov desnice in si povečala javno naklonjenost.
Levica in desnica se še imata za potomki strani v državljanski vojni (ta delitev se prepleta z delitvami starejšega kulturnega boja). Pri tem vsaka iz starih predalov vleče tisto, kar ji ustreza. Ta igra je pogosto nečedna. Javnost gleda na polpreteklost mirneje in to je pomirjujoče. Toda v sedanji krizi, ki utegne v skrajnem primeru postati mirnodobni ekvivalent vojne, lahko politično hujskanje zbudi stare demone.
Tudi zato je pomembno, da sedanja oblast odpravi stare napake levice in miri duhove (razkritje vseh grobišč, pieteten pokop ostankov mrtvih, vojni zakoni ...). Računi iz polpreteklosti intimno še niso poravnani, v to občutje kar naprej butajo nova grobišča, odpirajo prave in namišljene rane in sprožajo nove politikantske manevre. Če bo trud oblasti pošten, bo to v splošno in njeno korist. Moralni dolg do simboličnega pokopa polpreteklosti s poboji vred pa ima tudi desnica - je pač bila vanjo usodno vpletena, in to nikakor samo kot žrtev.
Seveda pa politično pobotanje ni mogoče z relativizacijo vsega spornega iz tistega časa. Odpor proti okupatorju se še vedno zdi zdrava, sodelovanje z njim pa sprevržena reakcija. V temelju zdrave so bile tudi dolgoročne posledice partizanstva, čeprav je sodelovalo s komunisti in bilo zato posredno omadeževano s poboji. Najbrž drži, da brez partizansko-komunističnega odpora (ki je bil kljub surovosti komunistične revolucije del evropskega boja proti hitlerizmu) današnje Slovenije ne bi bilo.
Posameznik lahko o vsem tem razmišlja in čustvuje, kakor hoče. Odgovorna oblast, leva ali desna, si tega razkošja ne sme privoščiti. Radikalna ne sme biti zaradi slabega vpliva na domače ozračje, pri morebitni reinterpretaciji druge vojne pa jo, hvala bogu, omejuje tudi še zmeraj veljavno evropsko dojemanje tistega časa, ki pravi, da je bil fašizem (s pomagači) tako huda grožnja, da je bilo dopustno zavezništvo tudi s komunizmom. Za Slovenijo je to pomembno tudi zaradi njene soseščine, ki v veliki vojni zvečine ni odigrala častne vloge in kjer stari, za nas nevarni resentimenti še živijo.
Kot živijo tudi pri nas, le da so agresivni samo navznoter. Tolažimo se lahko, da jih bo sčasoma odplaknil čas. Tolažimo se lahko tudi, da je popolna pozaba preteklosti nemogoča in celo škodljiva, kakršenkoli že je čas za nami. Tolažimo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.