Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

16. 4. 2009  |  Mladina 15  |  Kolumna

Drugačnosti sveta

Dejstvo je, da v današnjih časih upore in revolucije v razvitem svetu lahko dobimo le kot darilo, za oddih

Kako naj prizori uličnih napadov in požiganja v Strasbourgu napravijo resnično močan vtis, ko pa vemo, kaj lahko doseže filmska, se pravi tudi televizijska montaža! Vsem nam je brezkončne možnosti prikazovanja majhnega kot velikega pred osemdesetimi leti prvi pričaral Eisenstein s svojo montažo dogajanja na stopnišču v Odesi!
Prizor upora proti vrhunskemu sestajanju razširjenega števila najuglednejših na svetu (resnično močnih in tistih, ki si tega šele želijo) je lahko navdušil le televizijske strokovnjake, ki so prizor nekega nereda dobili tako rekoč zastonj, ne pa tudi resničnih politikov in, zdi se mi, tudi ne svetovnega občinstva. Vemo, kaj se je takrat dogajalo v Strasbourgu, pa tudi v Londonu. Skupinice večnih aktivistov so zagrozile vrhovom, naj pazijo, da ne izbruhne ... Kaj? ... Revolucija ali pa vsaj neprijeten kaos. Tu in tam, povsod?
Dejstvo je, da v današnjih časih upore in revolucije v razvitem svetu lahko dobimo le kot darilo, za oddih. Veliki na tistih svojih vrhovih - to pot so presegli vse, kar takega poznamo, trije vrhunski sestanki v treh dneh - so delovali prepričljivo, niso pa obrnili sveta. Še več, prvič, odkar takšne »samite« pomnim (razen tistega, ki ga je uničil Hruščov pred Eisenhowerjem zaradi vohunskega leta Američana nad Rusijo), je vse delovalo moderno. Saj so se pred vsem svetom tudi prepirali, kot znajo le dobri prijatelji! Gospe Merkel in gospodu Sarkozyju ni všeč Obamova zamisel o pretresljivo ogromni pomoči za oživljanje gospodarstva. Še manj mislita pošiljati resnične vojake v resnične afganistanske boje. Pa so se vendarle objemali, tudi dve predsedniški soprogi, francoska in ameriška, v najelegantnejših oblekah, da sta opozorili nase.
Nesreča je v tem, da dandanes veliki zasuki, tudi če naj bi bili zasuki, sploh ne razburjajo množic. Množice so pričakovale spektakel, dobile so ga in ga tudi sprejele. Življenje teče naprej kot po navadi, kljub resničnosti krize, ki je zadela milijone ljudi na Zahodu in Vzhodu in jih bo tudi na jugu in severu. Kaj manjka spektaklu, da bi zbudil resničen elan človeštva? Zakaj ostanemo s požigom v Strasbourgu pravzaprav zadovoljni? Ker je bil le resničnostni šov, kolikor se pač prenese brez hujših posledic, pa še tiste, ki so, ljudje pričakujejo kot prizor, ki ga bodo nekako dokončali državniki z nekakšnimi injekcijami.
Zadeva je žalostno enostavna, če dobro premislimo in se za trenutek ozremo v zgodovino zadnjih dvesto let.
V »Strasbourgih«, ki jih je bilo vse do današnjih dni nič koliko, so sodelovale resnične množice, če ne celotna ljudstva, in niso jih upodabljali televizijski režiserji. Vodili so jih ljudje, ki so z vso vnemo, znanjem in pretkanostjo poganjali življenje, ker so se temu popolnoma posvetili. Bili so, no, uporabil bom zelo obrabljeno besedo, avantgarda! Ker bi ob tem moral govoriti tudi o komunistih, naj takoj povem, da gre za takšne, ki jih niti še živeči prebivalci zadnjih socialističnih držav ne bi kar tako prepoznali.
Ne mislim torej na tiste na oko močne elite, ki so vodile socialistične dežele, marveč na tiste prejšnje ali pa iste, toda v časih vzpona, ki so bili pred tem. So celo zares lezli na barikade. Kot odrasel sem videl, seveda, drugo, zadnjo garnituro, ki je imela večje avtomobile kot navadni smrtniki in veliko večja stanovanja, če ne celo vile. To smo videli tako rekoč vsi. Kot deček in najstnik pa sem imel obilo priložnosti videti tudi komuniste, preden so prišli na oblast. Verjemite mi, razlika je bila precejšnja.
Komunisti, ki so imeli nekaj pravice videti sebe kot avantgardo, so morali marsikaj prenašati. Tudi zapore, pretepanje, mučenje. Nekaj takšnih, ki se jim je posrečilo zbežati v »prvo sovjetsko deželo«, sem srečal v ruski emigraciji. Niso govorili veliko, veliko tega, kar bi lahko povedali, niso omenjali niti z besedico. Če pa se kateri med njimi, kot se je zvedelo, v rokah policije ni vedel pogumno, je bil med tovariši kaznovan, izoliran, zaničevan. Z eno besedo, tisti ljudje so lahko spominjali na italijanske karbonarje (da, tudi Italijani so nekoč imeli pogumne ljudi!).
Samo tako se je oblikovala avantgarda, naj tega ne pozabimo, ko gledamo, kako se znajo avantgarde tudi spriditi. In kako so se! Vendar nam je ostala izkušnja: brez avantgarde ni trajnejšega in samozavestnega upora. Še zlasti ne v današnjih časih, ko so nas skvarile ugodnosti splošne porabe, izenačenih možnosti in življenjska raven, ki so je bile deležne tudi množice. Doslej seveda. Izkazalo se je, da se ta zelo rahla in nedodelana zgradba lahko začne tudi podirati, ne da bi kdorkoli kaj storil.
In kje naj zdaj vzamemo avantgardo, ko je medtem vse zajel čar sodobnega, udobnejšega življenja?! Sloviti ameriški ekonomist Stiglitz je nedavno sarkastično napisal, da bi Obama rad izpeljal spremembe po shemi »zmagaj, zmagaj, zmagaj«, v resnici pa se bo to izcimilo v »zmagaj, zmagaj, to so banke in investitorji, davkoplačevalci pa naj izgubijo«!
Voditelji sveta imajo nekaj, kar jim je skupnega, pa tudi veliko drugega, ko gredo narazen. Čar vrhunskih srečanj z udeležbo Baracka Obame je v tem, da udeleženci ne skrivajo več medsebojnih nasprotij, kot se je dogajalo še ne tako davno. Sarkozy in Merklova odkrito povesta Američanu, česa ne sprejmeta. Zdaj je laže živeti z nasprotji, ker se vsi držijo pravil lepega vedenja. Nihče ne udari s pestjo po mizi, nihče ne vstane - kot Erdogan na neki tiskovni konferenci zaradi Izraela - in demonstrativno odide.
Svet se je začel strinjati, da lahko živi s spori in z razlikami. Vsi enako uporabljamo nože in vilice na skupnih večerjah, pomembno je le, da smo dobili sedež med tistimi najpomembnejšimi. Vendar, prosimo vas, ostanimo v klubu najpomembnejših in le skomignimo z rameni, če nam nekaj mladeničev in deklet uprizori nekaj, kar spominja na stopnišče iz filma Oklepnica Potemkin. Saj vsi vemo, kaj pomeni beseda Potemkin. Za kaj večjega manjka avantgarde.
Tam v Ameriki živi veliki cinik Noam Chomsky, ki spreobrača svet v svojih spisih. Chomsky ni avantgarda. On je častni profesor na Massachusetskem tehnološkem inštitutu. To je bolje kot Harvard.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.