21. 5. 2009 | Mladina 20 | Kultura
Klasiki v živo
Lep strip lepo mesto najde
Urednik Klasikov Tomaž Lavrič
© Max Modic
Veliko spominov in tovarištva je bilo tistega stripovskega popoldneva v edini slovenski striparni. Recesijskim procesom navkljub občasno postane premajhna za vse, ki bi želeli biti zraven, ko se žegna sadove zmernega napredka na področju ljubezni do domačega stripa. Še največ pa je bilo prejšnji torek v Strip-Art-Nici Buch nostalgije, ko sta Tomaž Lavrič in Katerina Mirovič pred zbranim občinstvom potežkala 192-stranski špeh, od prve pa do zadnje strani napolnjen z avtohtonim slovenskim stripom, in ugotovila, da je bilo 18-letno zbirateljsko, selektorsko in uredniško delo dobro narejeno.
V slikovni knjigi Slovenski klasiki v stripu je priobčen cvetober kratkih, enostranskih, večinoma satiričnih stripovskih upodobitev, ki so jih številni slovenski stripovski ustvarjalci - kar 66 jih je, od tega deset odstotkov stripovskih ustvarjalk - posvetili slovenskim umetnikom, njihovim raznorodnim umetniškim opusom nacionalnega pomena ter “nekaterim svojstvenim pojavom znotraj slovenske kulture vobče”. Slavnostna govornika sta poudarila, da je projekt pod šifro Slovenski klasiki potekal v več ustvarjalnih sunkih. Prvi se je zgodil že leta 1991, zaključil pa se je prav s pričujočim reprezentativnim stripovskim albumom, za katerega sta moči združila nizkonakladni tednik Mladina in stripovski občasnik Stripburger, pri katerem še zdaj ni popolnoma jasno, ali je za jest ali morda celo za brat. No, vsekakor je najpomembnejše, da je snovalcem tega založniškega podviga na slogovno izredno živopisnih straneh Slovenskih klasikov v stripu uspelo strniti takorekoč vse, kar s tinto in tušem na tej strani Alp leze in gre po šeleshamerju. Slavnostnemu dogodku primeren je bil tudi obisk torkove predstavitve, na kateri se je zbralo zavidljivo število naših najvidnejših striparjev, pretežno tistih, ki že dolgo sodijo med slovenske klasike.
Pravično je in se spodobi, da je v podpis svojega primerka Slovenskih klasikov prvi pristopil starosta Igor Vidmar, prvoborec stripovske teorije, ki je v samupravnem socializmu oral ledino na področju rehabilitacije stripa kot enakovredne in enakopravne umetnosti pod zaporedno številko devet. Da bi bilo vse po predpisih, mu je Tomaž Lavrič v trajen spomin narisal Ivana Cankarja - in to takega, ki bo bran, pomnjen in citiran brez prisile, če uporabim marketinški slogan Slovenskih klasikov v stripu.
Nič manj niso bili navdušeni zagrizeni zbiralci avtogramov in drugega stripovskega blaga, saj so lahko na enem mestu zasačili falango pionirjev slovenske stripovske miselnosti, ki je leta 1987 pod umetniškim vodstvom Mladininega urednika Iva Štandekerja (1961-1992) ustvarila trdo jedro in čvrste temelje domačega stripovskega izraza: že omenjenega Tomaža Lavriča, hardfakerja Zorana Smiljaniča, vsestranskega Gorazda Vahna, nepredvidljivega Grego Mastnaka, legendarnega Dušana Kastelica - ki je zrisal Afero JBTZ in oživil Perkmandeljca - in vsevednega Iztoka Sitarja, ki je pred slabima dvema letoma spisal Zgodovino slovenskega stripa 1927-2007, v kateri med drugim navaja tudi domnevno preroški Štandekerjev vzklik: “Zakaj za vraga naj pišem o stripu, če v Sloveniji ni stripa?”
Evo, zdaj, ob polnoletnosti države, ga imamo. In to med suhim zlatom klasike.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.