18. 6. 2009 | Mladina 24 | Kultura
Dolga pot iz Edna
Kako Eaglesi na veliki svetovni turneji iščejo konsenz o Ameriki
Orli v formaciji
© Borut Krajnc
Ni vseeno, kje sediš v dvorani, ko na odru žge kak velik bend. Spomnite se le koncertnih videospotov ali pa posnetkov koncertov: kateri trenutki so najbolj sublimni, najbolj ekstatični, najbolj orgazmični? Običajno so to trenutki, v katerih bend plane v formacijo - trenutki, v katerih vsi člani benda tako rekoč hkrati planejo naprej, pred mikrofone, in družno pritegnejo refrenu. Okej, bobnar ponavadi ostane na svojem mestu, toda to je to. Trenutek, ko fantje krenejo, ko se poravnajo, ko napadejo, ko se združijo, ko se uglasijo - ko torej planejo v konsenz. In da ne bo kakega nesporazuma: ni ga čez trenutek, ko kamera to formacijo - to demokratično poravnanost, ta ekstatični konsenz - ujame s profila. Drži, ti trenutki nikoli ne trajajo dolgo, saj je kader s profila običajno kratek, hipen in bežen, celo fantomski, kot da bi se zavedal svoje utopičnosti.
V dunajski Stadthalle sem imel Eaglese, enega izmed največjih bendov vseh časov, stalno v profilu. Non-stop. Tri ure. Toliko je namreč trajal njihov koncert, jasno, v okviru svetovne hitparadne turneje »Long Road Out of Eden«. Sedel sem levo od njih, tako da se je pred mano tri ure vrtel tisti najbolj sublimni trenutek, ali bolje rečeno: s profila, z idealne pozicije, sem ujel vse trenutke, v katerih so se ekstatično poravnali in planili v formacijo, v to ultimativno utopijo, ki jo sami vedno - ne znajo drugače, heh - podprejo s tistimi famoznimi harmonijami, popolnimi glorifikacijami konsenza. Ob tem imate vedno tale občutek: če bi to še malce stopnjevali, če bi torej v tem formiranju in konsenzualiziranju še malce bolj pretiravali, bi tvegali, da se zvrnejo v kič, samoparodijo ali pa tribute bend. Da pretiravajo in da hodijo po robu, ni dvoma. In ko v tem formiranju konsenza pretiravajo, se vam zazdi, da to počnejo le zato, da bi lažje prikrili odsotnost konsenza - da bi lažje prikrili, da konsenz in demokracijo le uprizarjajo.
O Eaglesih, ki so se vedno bolj upirali glasbi kot pa družbi in ki Amerike - v času njihovega vrhunca je izgubila Vietnam in predsednika Nixona! - niso nikoli polarizirali, ampak so, tako kot danes, v času krize, delovali terapevtsko, je vedno obstajal konsenz, navsezadnje, njihov »modri album« - The Greatest Hits (1976) - je najbolje prodajani album vseh časov v Ameriki (in tretji najbolje prodajani album vseh časov na svetu), toda med njimi ni bilo nikoli konsenza: stalno so se prepirali, člani so stalno odhajali (najprej Bernie Leadon, potem Randy Meisner, na koncu Don Felder), tako sta v sedanji postavi le dva, Glenn Frey in Don Henley, ki sta igrala The Greatest Hits, in hej, ko so leta 1980 razpadli, se je to zgodilo tako burno in divje, da se je zdelo, da se ne bodo več nikoli sestavili. No way! Pa so se, in sicer šele leta 1994, ko so krenili na veliko, bogato svetovno turnejo »Hell Freezes Over«, ki ji je spet sledila dolga pavza, vse tja do leta 2001, ko so se spet vrnili in na veliki, bogati svetovni turneji igrali vse svoje hite (prvič!), toda brez Dona Felderja, s katerim so se fatalno razšli tik pred začetkom turneje, tik pred začetkom padanja v formacijo, tik pred konsenzom. Vsakih nekaj let so se potem spet vrnili, pred nekaj leti tudi na »Prvo poslovilno turnejo«, toda na Long Road out of Eden, njihov prvi studijski album po letu 1979, je bilo treba čakati do leta 2007, kar pove vse o tem, da se težko dobijo, da težko najdejo konsenz in da težko planejo v formacijo.
Ko jih gledate, imate občutek, da skupaj živijo le tam, na odru, v tisti magični, a utopični formaciji, in da sicer živijo drug mimo drugega. Še več: da sploh ne govorijo. Da med njimi ni nič. Kvečjemu odvetniki. Le zakaj ne? Ko so se leta 1980 razšli, sta Frey in Henley oznanila, da nista več pripravljena živeti v isti državi, kaj šele v istem studiu. Kar je spet v popolnem nasprotju z njihovim koncertnim imidžem - nikoli niso bili pozerski ali teatralični, na odru nikoli niso delali cirkusa, njihovi nastopi niso bili nikoli spektakularni ali stresni. Nobenih ekscesnih gibov. Nobene dramatičnosti. Nobenih presenečenj. Nobene spontanosti. Nobene dodane vrednosti. Kot da so na vaji. »Hello, we are the Eagles.« To, kar vidiš, je to, kar slišiš. Na koncertu so vedno zveneli tako kot na plošči. Koreografirano. Kot bi se pravzaprav že vnaprej, že od dneva ena, pripravljali na dolgo kariero - in na to, da bodo skoraj 40 let po začetku kariere še vedno nastopali in da bodo njihovi fani takrat že v letih, nostalgični, a melanholično umirjeni, skulirani in ustaljeni, še najbolj podobni gledališki publiki, ki raje sedi kot stoji. Toda publiki v dunajski Stadthalle - 12.000 fanom - je vidno stalo, pa četudi so Eaglesi začeli s tremi štikli z novega albuma. Hotel California, s katerim so koncerte na prvi comeback turneji začenjali in s katerim so koncerte na drugi comeback turneji zaključevali, je bil šele četrti, toda prišel je prezgodaj, ko Henley še ni bil tako ogret kot na koncu, pri Desperadu, tretjem in finalnem bisu.
Ko so - oblečeni v črno, kot Tarantinovi Reservoir Dogs, s tankimi črnimi kravatami - žgali stare hite, recimo Peaceful Easy Feeling, Lyin ''Eyes, The Long Run, Take It to the Limit, Witchy Woman, One of These Nights in Take It Easy, in jih štukali z novimi, recimo No More Walks in the Wood in Waiting in the Weeds, so zveneli kot blockbusterski dinozavri, ki hladno, stoično, distancirano upajo, da bodo preživeli mesto Sigmunda Freuda, diskretne svetlobne efekte, težave z višino Glenna Freyja (oblake ironično najbolj zgreši med štiklom No More Cloudy Days), klovnovske erupcije Joeja Walsha (ki je dobil najbolj bučni predstavitveni aplavz, če odštejemo Henleyja), nesorazmerne ovacije Timothyju B. Schmitu, konkurenco wurlitzerja, ne-tako-slavne solo štikle, mučne-vedno-iste Freyjeve vice (»Ta pesem je še iz časov, ko je bilo Mrtvo morje šele bolno«), neznosno lahkost »dunajskega« valčka Take It to the Limit, na-lepem-poblaznelo cepetanje fanov ob štiklih Walk Away in Dirty Laundry, totalno odsotnost naključij, soliranja Steuarta Smitha, ki ga še vedno niso povišali v »petega Eagla«, in svojo kultur-ambasadorsko politično korektnost, ki lahko tekmuje le z njihovo precizno naštudirano ležernostjo, toda niti slutili niso, da bo največji aplavz - res, povsem nepričakovano - snel prav novi štikel, Long Road Out of Eden, neke sorte pastiš štiklov Hotel California in The Last Resort, v katerem je zgoščeno vse, kar Eaglese dela Eaglese, vključno z alegorijo Amerike, ki mora - med palmami in sencami v pesku, med psalmi in prašno puško, med romarji in črnim nebom, med cigarami in lažmi naftnih profetov, med kulturnimi smetmi in pito, med propagando in ameriško avtocesto - izpolniti obljubo, najti konsenz in nekako preživeti, kajti pot v Utopijo je »zelo jasna«, pot v Imperij pa »krvava, neumna«. Tako krvava in tako neumna, kot je potem pot iz Edna dolga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.