Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

18. 6. 2009  |  Mladina 24  |  Kolumna

Na samem dnu

To pot ne gre le za zaostajanje naše dežele, gre za fiasko, če hočete, evropske ideje. Brezbrižnost je bila vsesplošna. Velika večina na Evropo ni pomislila niti za trenutek.

Ne, nisem mislil, da smo na samem dnu celine - takrat, ko mi je postalo jasno, da se ogromna večina Slovencev ni zmenila za volitve v evropski parlament. Navsezadnje, saj vedno najdejo praktična opravičila. Denimo, da se volilni aparat ni dovolj potrudil, da bi prepričal ljudi, naj hodijo volit tudi ob lepem vremenu. Sicer pa niti nismo zadnji. Za nami ponosno koraka v nemar država s podobnim imenom, Slovaška.
To pot ne gre le za zaostajanje naše dežele, gre za fiasko, če hočete, evropske ideje. Brezbrižnost je bila vsesplošna, če smo ob volitvah mislili na Evropo. Velika večina na Evropo ni pomislila niti za trenutek. Imeli smo pač domačo, notranjo zadevo, ki pa niti ne nosi nacionalnega imena. Zatorej smo ji, ker smo jo videli samo v domačih okvirih, posvetili le toliko pozornosti, kot si je je po splošnem mnenju zaslužila. Vsekakor je ne moremo poriniti med velike politične dogodke, kot so nacionalne volitve ali kakšna pomembna zgodovinska obletnica.
V našem primeru se lahko spomnimo na Ilirijo; kmetje so se je otepali, jo je pa povzdigovalo tistih nekaj meščanov, ki so samozavestno stopali čez prag na cesto. Tisti živahni Vodnik, na primer.
V desetletjih, ki so minila od prvega koraka Jeana Monneta in Roberta Schumana (Francoza in Francoza nemškega rodu), so volitve v skupne evropske organe hodile svojo pot samo navzdol. Zaman si dopovedujemo, da gre za pomanjkanje skupne organizacije. Volitve v tisto skupno, kar naj bi že zdavnaj stalo krepko na nogah in naj bi samo zase pritegovalo pozornost velike večine, ne uspevajo bolje in ne morejo uspevati, ker Evropejci nad praktičnimi posledicami organiziranega skupnega življenja niso navdušeni. Najdejo se takšni, ki svoje pomisleke povedo odkrito. Irci se, denimo, prijemajo za glavo, če pomislijo, da bi jih sprejetje sramežljive lizbonske pogodbe (prikrite ustave) lahko pripeljalo v vojaško združenje, bodisi evropsko ali v Nato, in bi bila tako pokopana sama narava nevtralnosti, ki jo ponosno uživajo.
Drugi so manj odkriti, skrivajo se za frazami o skupni civilizaciji in potrebi, da se ne vrnemo v krvavo zgodovino, denimo, francosko-nemških razprtij. Vsi so za evropsko idejo, toda skorajda nihče ni za praktično uveljavljanje te ideje. Prosim vas, ali sta v sedanji krizi Sarkozy in Merklova razpravljala o Evropski uniji - in še posebej o volitvah - ali pa sta se popolnoma poglobila v tisto, kar morebiti želita sama narediti kot voditelja dveh velikih evropskih sil? Koliko sta se posvetovala med sabo in koliko z organi Evropske unije?
Če dobro pogledamo nazaj: kdaj se nam je Evropa vsem zdela najprivlačnejša? Ali ni bila v naših mislih najlepša v času hladne vojne? Zahodni del celine je takrat čutil srečo v tem, da sta se pobotali Francija in Nemčija - Britanija je odlašala, vendar se je ni nihče bal. Vzhodna Evropa je združevanje videla kot sen, ki se bo morda uresničil. Če pa se ne bo in bo ostala pod nadzorom sovjetske sile, potem je sen vsaj lep kot sen. Če bi vse Evropejce takrat vprašali, ali bodo imeli pred očmi samo skupni sen, ko bodo res skupaj, najbrže ne bi odgovarjali. O prihodnosti se vedno misli poenostavljeno. In vendar je prišla ta skupna prihodnost in zdaj imamo volitve za skupni dom, ko vsak razmišlja o izidu izključno v domačem obsegu!
Bilo bi koristno, če bi se dalo, ugotoviti, kako smo se počutili ob nedavnem sporu z Brusljem zaradi cene vinjet. Morebiti imajo birokrati v centru prav, ko se pritožujejo, da zahtevamo preveč od tujcev, da jih diskriminiramo. Koliko pa nas je, če imajo prav ali ne, ki se ne stresemo ob misli, da nam nekdo od daleč meri stvari, ki se nam zdijo popolnoma naše. Smejali smo se, ko so govorili, da Bruselj odloča že o obliki kumar ali dolžini kondomov (ko gre za pravice osebja EU, razpravljajo tudi o tem, kolikšno količino viagre priznati kot službeni strošek).
Vtis imam, da veliko Evropejcev ne hodi na skupne volitve ne zato, ker se jim zdijo nepomembne, marveč, nasprotno, ker jih spominjajo na nekaj, kar lepo zveni, ampak se jim vsiljuje. Zakaj bi se drugače število volivcev zmanjševalo od enih volitev do drugih? Zato, ker niso pravočasno seznanjeni, da je treba voliti? Dvomim. Pojasnjevanje in obveščanje je bilo silovito, velika večina Evropejcev je dobro vedela, da jih na voliščih čakajo in da jih vse to skoraj nič ne stane. Ne gmotno in ne časovno.
Nekoč - v tistih časih, ki jih najraje označujemo kot svinčene (čeprav za veliko tistih, ki to rečejo, niso bili niti najmanj svinčeni) - sem se hudo zameril takratnim ideologom, ker sem pohitel s tezo, katere čas še ni bil prišel. Napisal sem kolumno z naslovom Brez iluzij, v kateri sem menil, da se preveč ukvarjamo z neuvrščenimi (Tito!) in premalo z Evropo. Zadeva se zame ni končala slabo - poslali so me nekam na pot, dokler se prah ni polegel -, čeprav moram reči, da se je veliko ljudi strinjalo z mano. Vendar niso mislili na bruseljske birokrate, le na samo idejo ali, če hočete, na povezovanje neodvisnih. Nikomur ni prihajalo na misel, da bi Evropo povezoval na uradniški način, kot se štirideset let pozneje to dogaja z neverjetno uradniško trdovratnostjo.
Evropo smo imeli radi in smo se bili tudi pripravljeni boriti zanjo, ko je bila ideja. Zdaj ni ideja, marveč resničnost, ki ima svoje lepe, pa tudi ne tako lepe strani, in Evropejci ostajajo zagnani za domače reči. Tako pač je. Sicer pa v novi skupni parlament sedaj poleg popolnih Evropejcev prihajajo tudi takšni, ki se bodo v Strasbourgu in Bruslju borili ... proti Evropi.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.