Obvladovanje strahu

Če hočemo razumeti človeka, ki se boji govoriti, moramo najprej spoznati, da od njega lahko pričakujemo veliko junaštvo. Strah je tista najgloblja posebnost, ki je ne smemo zanemarjati v nobeni presoji.

Kitajci so, vsaj za moj okus, ponudili najsilovitejši primer strahu, ki je brezobziren in deluje skoraj nepremagljivo odločno. Ob prvih znamenjih, da bi v mestu lahko izbruhnila pandemija tako imenovane prašičje gripe, so skupino tujih turistov zaklenili v njihov hotel. Obtičali so tam kar precej časa. Razprav o tem ni bilo, ni moglo biti. Ne pri Kitajcih.
Vedno sem imel vtis, ki ga sicer ne bi mogel racionalno dokazati, da na dnu vseh grobosti tega sveta, tudi tistih, ki kot tale kitajska izvirajo iz neke razumljive potrebe ali previdnosti, leži človeški strah. Strah se pogosto obleče v oklep velike odločnosti. Pogosto pri tem preide vsako razumno potrebo po izhodu iz krize ali nelagodnosti. Strah žene ljudi ali narode tudi takrat, ko bi jim položaj narekoval premislek.
Vzemimo Irce. Iz popolnoma logičnih in naravnih razlogov so glasovali proti sprejetju evropske ustave, ki so jo v Bruslju, da bi se izognili novim težavam po prvem fiasku, nedolžno poimenovali lizbonska pogodba. Pod velikim pritiskom bodo Irci letos jeseni vnovič glasovali. Vse kaže, da jo bodo to pot sprejeli, še zlasti zato, ker so jim iz Bruslja ponudili nekaj olajšav za boljše duševno počutje. Denimo obljubo, da Irske ne bodo poskušali stlačiti v vojaške zaveze (čitaj Nato), kar je drugače prav gotovo na seznamu želja same te vojaške organizacije. Zakaj bi se še kdo šopiril po Evropi zunaj dobro urejenih in dogovorjenih, od Američanov priporočanih mednarodnih shem!
Irce namreč danes, leto po njihovem junaškem »ne«, preveva strah. Strah pred svetovno krizo, strah pred tem, da ne bi imeli podpore Evropske unije, strah pred položajem, ko odločaš sam in ne moreš zvaliti odgovornosti za težave na neko širšo, odločno zbirokratizirano družbo.
Strah je tudi pregnal množice s teheranskih ulic. Za nekaj časa. Nemogoče si je predstavljati, da danes te množice o vprašljivem izidu volitev nimajo prav takšnega mnenja kot pred desetimi dnevi, ko so tako rekoč prestopile bregove in se je zdelo, da se Ahmadinedžad potaplja v svoji ošabni volilni zmagi, sporočeni javnosti, še preden je bilo dovolj časa, da se glasovi preštejejo. Strah teheranskih ulic pa sem občutil, ko smo gledali posnetke nočnega kričanja s streh. Bili so pogumni, ti Iranci, saj so jih strehe malce zaščitile.
Najmanj strahu je na strehah. A vtis, ki ga je na svet napravilo tisto kričanje, ni imel nič več opraviti prav s strahom. Nasprotno.
Strah je prežemal visoke uradnike General motorsa (ali našega Istrabenza), ko so kljub vsemu glasovali za šefa, ki bi ga imeli radi vsaj toliko časa, dokler je mogoče. Strah jih je bilo neznanega, ki ga prinašajo zasuki. Vrnimo se k pandemiji, ki naj bi prežala na človeštvo vsepovsod, ne le v pradomovini Mehiki. Ali so se ljudje kjerkoli vdali paniki? Ali čutimo v zraku katastrofičnost? Niti od daleč. Ljudje se pred možno katastrofo - če to ni pretkana poteza farmacevtskih velikanov - zavarujejo z obnašanjem, kot da se ne dogaja nič pomembnega, še najmanj pa nevarnega tako rekoč za ves planet.
Kaj poganja zanimanje milijonov po smrti Michaela Jacksona? Ocena njegovega umetniškega opusa? Njegovo mesto v panteonu pop slave ali, širše, slava sploh? Ne, poganja jih želja, da se točneje ugotovi, ali je jemal napačna zdravila, ki so ga pripeljala do srčnega zastoja, še bolj pa to, ali se v svetu, kjer je požiranje tablet postalo nekaj normalnega, lahko zanesemo na uživanje zdravil - drog. In koliko! Kje je tista meja, ki se je bomo morali držati kot pijanec plota?
Zvezdo televizijskega zaslona Wolfa Blitzerja je nedavno mučilo (tako da se je med drugim obrnil tudi na predsednika Afganistana), ker so v tej državi sprejeli nov zakonik, po katerem je moškemu dovoljeno, da posili svojo ženo (če se ta brani pred njegovimi seksualnimi zahtevami). Zakonik je seveda le potrdil, kar je bila v tistih krajih - in ne le v tistih - tisočletna navada, o kateri se ni razmišljalo. Sedaj občutljivemu modernemu Američanu zagotavljajo, da so točko v tem zakoniku morebiti spregledali, ampak bodo zadevo že uredili. Stvar seveda ni enostavna, saj gre za odpoved tisočletnemu vsakdanjiku.
Verni Afganistanec si morebiti želi zagotoviti pravico, da nadvlada ženo, tako kot si je verna judinja zagotovila svoj položaj z običajem, da dobi seks vsak sabat ...
Lahko bi, verjetno, stvar obrnili in rekli, da brez močnega strahu ni poti v odločnost. Vsi veliki primeri odločnih dejanj izvirajo iz večjega ali manjšega, ponavadi pa ogromnega občutka strahu. Iz tega občutka se tudi rojevajo najtrdnejše odločitve.
Velika trdnost dogovorov med Združenimi državami in (takratno) Sovjetsko zvezo, zdaj prav tako Rusijo (ne pozabimo, da imata tudi Medvedjev-Putin svoja prsta na tistem jedrskem gumbu), je temeljila na do skrajnosti razvitem občutku strahu. Ta občutek se ni dovolj razvil pri mlajših jedrskih silah - bolj se bojimo severnokorejskega ali pa morebiti pakistanskega superorožja, da ne govorimo o izraelskem. Ko so se v zadnjem času Američani soočili z zgražanjem nad njihovim bombardiranjem talibanov, med katerim mimogrede zadenejo marsikaterega civilista, je Obamov šef za varnost James Johnes javno zavzdihnil: »Ne moremo se boriti, če imamo eno roko zavezano na hrbtu.« Lahko bi dodal: ne moremo drugače, če hočemo premagati strah.
Če hočemo razumeti človeka, ki se boji govoriti, moramo najprej spoznati, da od njega lahko pričakujemo veliko junaštvo. Če bo in ko bo premagal svoj strah. Strah je tista najgloblja posebnost, ki je ne smemo zanemarjati v nobeni presoji. Vrnimo se k Iranu. Če bi bil na Hamneijevem mestu, bi se najbolj bal, ko ljudje po prvem izbruhu ne bi več množično prihajali na ulice. Kot je Aleksander Puškin končal dramo Boris Godunov: »Narod molči.«
Boj se tistega, ki molči.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.