Zadnja hiša na levi

proti -

Deviški vrelec.

Poletje, počitnice: hja, idealni čas za defloracijo devic. In glej, no, 17-letna Mari (Sara Paxton) s staršema počitnikuje ob idiličnem jezeru, ki bi lahko nastopalo tudi v Petku trinajstega. Tu se sprijatelji s Paige (Martha MacIsaac), ki se sprijatelji z Justinom (Spencer Treat Clark), s katerim v bednem motelu kadi džoint, ki ga potegne tudi Mari. Ne bi ga smela. Prikažejo se Justinov oče (Joshua Cox), stric Krug (Garret Dillahunt) in bejba po imenu Sadie (Riki Lindhome), ki izgledajo tako zadeto, da ne potrebujejo trave. V resnici izgledajo tako zadeto, kot da so ravno koga ubili, kar tudi so. In še preden se Mari dobro obrne, jo že sadistično terorizirajo, posiljujejo in mesarijo - tako kot Paige, ki pa jo tudi ubijejo. Mari napol mrtva skoči v jezero, toda medtem ko se utaplja, posiljevalci/morilci obtičijo pred vrati zadnje hiše na levi - nimajo pojma, da je Mari iz te hiške, njena starša, Tony Goldwyn in Monica Potter, pa nimata pojma, da so ti čudni gostje, ki jim nudita vso potrebno gostoljubnost (hrano & streho!), malo prej posilili Mari in ubili Paige. Ko jima po zaslugi različnih »indicev« kapne, kaj se je zgodilo, zamenjata vsemogoča orodja in orožja, da bi njuno maščevanje izgledalo kot fetišistična katarza in da bi se počutila kot fundamentalista, ki snemata torture porn. Najboljša stvar v Zadnji hiši na levi je štikel Dirge, ki se vali čez odjavno špico. Da se je pred tem valil čez reklamo za Levi's, ne preseneča: Zadnja hiša na levi je le dizajnerska verzija originala, ki je izgledal tako, kot da si je štikel Dirge izmislil on, ne pa bend Death in Vegas. Ko boste videli Zadnjo hišo na levi, si boste rekli: to pa ni ravno Bergman! O, pač: to je Bergman! Zadnja hiša na levi je namreč rimejk kultnega šokerja, ki ga je leta 1972 posnel Wes Craven - in Craven je rekel, da je Zadnjo hišo na levi navdihnil prav Bergmanov Deviški vrelec. Deviški vrelec, ki je Bergmanu vrgel prvega tujezičnega Oskarja (premagal je tudi Štigličev Deveti krog!), se je odvrtel v 14. stoletju, jasno, na Švedskem, kjer se napetosti med kristjani in pogani prelevijo v intelektualistični horror show. Karin, 15-letno hčer fevdalca Töreja (Max von Sydow), v gozdu posilita in ubijeta dva pastirja, ki se potem prikažeta na Törejevi kmetiji - pastirja ne vesta, da sta posilila in ubila Törejevo hčerko, Töre pa ne ve, da je bila njegova hči posiljena in umorjena. Še več, Töre jima po krščansko ponudi hrano in prenočišče, toda ko njegova žena med njunimi rečmi odkrije okrvavljeno hčerkino obleko, se Töre prelevi v krutega, sadističnega, križarskega maščevalca. Bog - očitno kruti, sadistični, maščevalni Bog Stare zaveze - njegovo dejanje podpre. To, da se je Craven ob snemanju rimejka počutil kot krščanski fundamentalist, ko snema pornič, pove vse: banda, ki jo vodi sociopatski Krug (David Hess), v gozdu brutalno muči, posili, razmesari in ustreli dve najstnici, Mari in Phyllis, ki se skušata pred rock koncertom oskrbeti s travo. Ko morilci odpeljejo naprej, jim avto crkne pred hišo, v kateri živi prijazen zakonski par, ki jim ponudi gostoljubnost, streho in posteljo. Kmalu se izkaže, da sta to Marijina starša, ki jima zlagoma kapne, kaj se je zgodilo, tako da sledi grizlijevska vendetta, vključno s kastracijami, dekapitacijami in razstreljevanjem možganov, ki zasenčijo »izvirni« greh bande. Mali, prijazni, idilični, normalni ljudje se prelevijo v pošastne, sadistične eksekutorje, ali bolje rečeno - normalni ljudje v sebi odkrijejo apokaliptično pošast. Obe strani, sicer žrtvi tega, kar sta v imenu patriarhalne ideologije potlačili, gresta z nasiljem do konca, do gnusne skrajnosti - brez slabe vesti. Zadnjo hišo na levi, škandalozno, polemično, antimoralno grotesko, posneto za drobiž (70.000 dolarjev), so propagirali s sloganom: »Ponavljajte si - to je le film, to je le film, to je le film!« Craven je rekel, da so brutalni prizori le odgovor na vietnamsko vojno - rimejk Zadnje hiše na levi izgleda le kot odgovor na zadnjo aromo kečapa.