Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

10. 9. 2009  |  Mladina 36  |  Kolumna

Izgubljeni v svetu?

Naravnost neverjetno je, kako se moramo pomučiti, da bi sosedo Avstrijo spomnili, kakšne so stvari

Pravzaprav je razumljivo, da se hočejo Avstrijci znebiti državne pogodbe, ki je morala v očeh njihovih političnih strategov vedno imeti vsiljeno naravno napako. Čeprav ima naša soseda, in sicer skoraj po popolni pravici, po drugi svetovni vojni demokratično, delno tudi socialdemokratsko ureditev (vedno jo drugi, zlasti mi, sprašujemo, kako urediti to ali ono), so jo velike sile, zmagovalke v drugi svetovni vojni, prisilile, da je obljubila nekaj stvari. Niso ji sicer nikoli očitale, da bi imela zaradi Hitlerja kakorkoli umazane roke, vendar se je zdelo potrebno, po vsem, kar se je štiri leta dogajalo (zasedbeno osebje, denimo, v Sloveniji je bilo večji del sestavljeno iz Avstrijcev), da se nekatere stvari po vojni, preden naj bi jo spustili v evropski tek, še enkrat skrbno uredijo.
Med njimi tudi to, kako mora ravnati s slovanskimi manjšinami.
Vendar tega sedaj nisem napisal zaradi Avstrijcev. Tu ni nobenih vrzeli. Velike sile so bile nenavadno natančne. Govorim zaradi nas samih. Naravnost neverjetno je, kako se moramo pomučiti, da bi sosedo spomnili, kakšne so te stvari. Pravkar smo z visokega mesta povedali, denimo, da je Slovenija podedovala od prejšnje države Jugoslavije podpis državne pogodbe. Nismo sicer nikoli nehali misliti tako, čeprav so nam Avstrijci večkrat hladno odgovorili, da našega podpisa ne vidijo in da ga ni. Niso niti veliko pojasnjevali, zakaj. Kratko malo, propad Jugoslavije je bil zanje zgodovinski preobrat, ki Slovenijo spravlja na prazen prostor. Zdaj jim bo torej olajšano delo, da se znebijo tudi česa večjega. Denimo same pogodbe!
Zakaj je to postalo za Avstrijo tako pomembno, je nekaj, o čemer bom govoril drugič, če sploh. Dejstvo je, za nas, da našega podpisa ne vidijo, mi pa ga seveda vidimo. Včasih. To povem zato, ker vedno mine veliko časa, preden kak naš visoki in uradni predstavnik to omeni. Med temi trenutki, ko govorimo odločno, minevajo meseci in leta, ko o svojem odnosu do temeljnega dokumenta o Avstriji najraje molčimo.
Še bolj redkobesedni, če sploh kaj rečemo, smo ob zadevi, ki je povezana z navedeno in bi jo nezaveden tuji opazovalec štel za nekaj, kar se razume samo po sebi: da svoj podpis, podpis države, s katerim je sprejela uradno stališče prejšnje države, h kateri je spadala kot republika z velikimi avtonomnimi pravicami, deponira pri tistem, ki podpise hrani. V tem primeru je to Rusija, a dolgo je bila to njena predhodnica, Sovjetska zveza. Vendar tega nismo storili in za vsakogar, ki bi jemal naš sedanji neodvisni položaj resno, se postavlja prav to - resno vprašanje -, zakaj tega nismo storili. Ali bi to storili, če bi namesto Rusije to bile ZDA?! Še več, zakaj se držimo pravila, za katerega lahko menimo, da je lastno naši znani nacionalni posebnosti, da o zapletenih stvareh najraje ne govorimo.
Zadeva pravzaprav našim ljudem ni jasna: ali sami verjamemo, da smo podpisniki avstrijske državne pogodbe, ali ne! Ker nam je lastno po navadi molčati o občutljivih stvareh, imamo tudi drugo navado, da o zamolčanih stvareh natihoma, med prijatelji, še kaj rečemo. Potem naj bo povedano, da o našem nedeponiranju, pa tudi sploh o odnosih z Dunajem med sabo besedičimo. Med drugim se sliši mnenje, da smo glede odnosa do državne pogodbe previdni in zadržani, ker smo Dunaju ob osamosvojitvi nekako prišepnili, da bomo zelo upoštevali njegove želje, ker je »veliko naredil za Slovenijo«.
To ne bi bil edini primer naše diskrecije, tudi če gre za nekaj za nas pomembnega, kar seveda veljavnost avstrijske državne pogodbe vsekakor je, in to ne samo zaradi položaja slovenske manjšine. Čeprav bi tudi to seveda zadostovalo.
Zakaj ni bilo nobene demokratično razumljive in potrebne razprave o tem, da sodelujemo v iraški vojni? Tisti, ki so se odločili, seveda niso nehali imeti slovenskega značaja. Imeli so ga in po božji previdnosti poslali v Irak samo četverico, niti ne enega voda. Pa še ob tem se je širilo pol-uradno pojasnilo (tisti naš znani način, da pomembno stvar omenjamo nepomembno in tiho), da četverica tako ali tako ne bo izpostavljena fizični nevarnosti.
Zato naj bi bili vnaprej poskrbeli. Verjetno to velja tudi za zaščito naših vojakov v Afganistanu, da o Kosovu niti ne govorimo. Upajmo, da je bilo uslišano.
So seveda tudi primeri, ko se nam taktične namere izmuznejo iz rok, česar uradno nikoli ne bomo priznali. Zakaj je, zaradi zasedenosti, smo rekli, prejšnji slovenski premier v zadnjem, že neugodnem hipu odpovedal dogovorjeni pogovor s Putinom? Ne bomo preiskovali namenov, ker to niti ni mogoče, ampak ni odveč vprašanje: ali o Putinu razmišljamo kot o predsedniku vlade ene (še vedno) velikih sil, s katero ima naša država precejšnje odnose in o kateri mora dobro razmišljati, ali pa upoštevamo kritične pripombe o Putinu, ki se kar vrstijo?
Tako ali drugače, takrat si je naša država - nekateri radi rečejo državica, jaz ne - dovolila dati tej državi klofuto. Ali bomo zato nekoč dobili klofuto vrnjeno? Seveda je to mogoče, ni pa gotovo. Lastnost velikih sil je pač, da se za vedenje manjših ne zmenijo, če ni ravno potrebno. Putinu morebiti tega ni treba. Da bi se jezil ..., za to ima Sakašvilija!
Saj je po dolgem obotavljanju v Gdansku vendarle priznal Poljakom tudi nekaj lepega in hrabrega. Na Zahodu mu očitajo, da bi bil moral reči več in tudi kaj slabega o ruskem odnosu do Poljske. Tisti, ki kaj vedo o poljsko-ruskih razmerjih, pa vedo, da so tudi te Putinove besede prava revolucija!
Nekateri izobraženi Slovenci se zadnje čase sramujejo spora s Hrvaško. V naših stališčih iščejo ostanke nacionalizma. Še spora o usodi Luke Koper naj ne bi znali prenašati - no, kako bi rekel - hladnokrvno?
Zdaj, ko se, žal, moramo pripravljati na zelo mogočo katastrofo Amerike in Nata v Afganistanu, sicer ni najprimernejši čas za pretirano razmišljanje o naših domačih stvareh. Recimo o tem, zakaj nismo jasnejši in odločnejši v odnosih s sosedi. Pozabljamo, da še vedno velja, tudi za majhne države: napad je najboljša obramba. Napadalca tudi bolj spoštujejo. Glede Nata pa tole: stavimo lahko, da bomo zelo previdni. Ali pa bomo molčali. To znamo zelo dobro. Saj tudi o lizbonski pogodbi nismo veliko razpravljali, smo jo kar ratificirali. Za razpravo nam je menda takrat manjkal slovenski prevod.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.