8. 10. 2009 | Mladina 40 | Kolumna
Previdno s heroji
Nikar ne razglašajmo za heroje tistih, ki so se ustavili na poti, pa še v zadnjem, odločilnem trenutku. Nekaj jim manjka.
Če hočem biti iskren, potem bom seveda povedal, da si navadno prizadevam za naklonjenost bralca, res si prizadevam. Pripravljen sem, če to priznam ali ne, včasih kako zadevo pri pisanju zasukati tako, da bi, kolikor sem zmožen presoje, razpoložil ljudi sebi v prid. Uvod se lahko zdi nekoliko smešen ali naiven, je pa to pot morebiti kar potreben. Pripravljam se namreč rušiti idole.
No, ne pretiravajmo. Vse je odvisno od tega, kakšno mesto zavzema vrhunski šport v človekovi predstavi. Kakorkoli že, ne glede na odnos slehernika do športa, ki je tudi igra in zabava, postavljamo ga visoko. V dandanašnjem svetu, ko se vsaj nekoliko izobraženi izogibajo omenjanju nacionalnega ponosa, športne igre segajo zelo visoko. Ali še ob kateri stvari lahko tako svobodno vzklikamo naciji? Ali še ob kaki drugi priložnosti tako zavzeto poslušamo in celo po tihem pojemo ali vsaj mrmramo nacionalno himno? Ali še drugače - tako povzdigujemo svojo nacionalno bit.
Nedavno se je košarkarjem posrečilo dospeti do evropskega polfinala. Ne več, toda tudi ne manj. Ali se je to pričakovalo, je težko reči. Nihče ni o tem vnaprej veliko govoril. Ko pa se je zgodilo, je bilo pozabljeno vse. Ni bilo nikogar, ki bi jih z besedami stavil še višje. Kratko malo, časopisi so zapisali, da smo obdarjeni z največjimi junaki, ki si jih lahko predstavljamo. V trenutku je bilo pozabljeno, da so naši heroji sicer res dospeli do polfinala, toda tam tudi obtičali. Zadnjega koraka do slave ni bilo. A to so formalnosti, s katerimi se v takem trenutku nacija ne ukvarja. Fantje so bili edinstveni in neponovljivi. Če je kdo še splezal više od njih, naj nas ne zanima. Ni pomembno.
Ni več pomembno niti to, ali omaganje pred dokončno resnično vrhunsko zmago kaj pove o našem značaju. Pove pa lahko veliko. Veliko v tistem globljem razmišljanju o naravi ljudi in tudi nacij. To pot govorimo o svoji naciji. Tako kot je o človekovi moči in nemoči nekoč pisal Ivan Cankar v novelah »Volja in moč«.
Do slave pelje veliko poti, ravnih ali zapletenih. Za dosego slave je potreben tudi tisti zadnji napor, s katerim tekmovalec razpolaga v trenutku blizu omaganja. V resnično odločilnem zadnjem trenutku, če hočemo.
Z besedo heroj je sploh treba biti zelo previden. Spomnil sem se, kako so Rusi dodeljevali naslov »heroja Sovjetske zveze« v drugi svetovni vojni. Naziv so dobili tudi »srečneži« iz kazenskih bataljonov (štrafnoj bataljon), ki so jih pošiljali v vnaprej izgubljene napade. Veliko jih je bilo tudi iz kriminalnih zaporov. Popadali so skoraj vsi, to so njihovi poveljniki tudi pričakovali. Bili so pač topovska hrana najnižje vrste, njihovo življenje ni bilo vredno nič. Če pa je kateri izmed njih preživel, je postal »heroj Sovjetske zveze«. Če je potem še kradel ali ubijal, je bila to njegova stvar.
Primerjava, ki sem si jo dovolil, je seveda neprijetna in morebiti nesprejemljiva. Hočem samo reči, da so poti do naziva herojstva zapletene in čudne. Vrnimo se raje k našim herojem. Sijajni so, veliki športniki, in vendar jim za to, da bi se nacija navduševala, nekaj malega manjka. To je tisti prodor na sam vrh! Brez njega lahko govorimo o pogumu, spretnosti, mojstrstvu. Ne govorimo pa še o herojih.
Morebiti smo se skozi našo tiho nacionalno zgodovino (z enim samim resnično glasnim izbruhom, tistim v drugi svetovni vojni, ki je mimogrede navdušil tudi Churchilla in Roosevelta) navadili na to, da se zadovoljujemo samo s kosom potice. Zadovoljni smo, če smo nekoliko nad povprečjem. Ne pride nam lahko na misel, da bi gledali v zvezde, na sam vrh.
Če je kdo junak ali ne, odločamo kar sami brez velikega napora. Kratko malo rečemo sebi, da smo bili oziroma je bil nekdo med nami - sijajen. Poznamo to ustvarjanje lastnega navdušenja, za katero nam ni potrebno priznanje iz sveta ali iz umetniške obrti. Tako govorimo in pišemo o obetavnih umetnikih, ki so se vsaj prebili v prve vrste. Ne mislimo, da bi bilo tudi tedaj dobro biti skromen v mnenjih, da ostane še pot do večje slave, četudi šele jutri ali kdo ve kdaj. Saj smo radodarni do tujcev, povzdigujemo jih včasih bolj, kot se povzdigujejo sami. Zakaj si ne bi po warholovsko privoščili koščka slave tudi sami, če le nekako gre.
Naši tekmovalci na Poljskem so res dosegli visoka mesta, vendar bi za resnično navdušenje v domovini potrebovali še tisti zadnji napor, brez katerega resnične slave v svetu ni - zadnji napor v zadnjih minutah, tistih minutah, ko so ti naši fantje ... omagali, začeli podajati slabe žoge, metati žogo mimo koša, se vesti zamorjeno. Volje je bilo še nekaj, moči ne. Mogoče pa tudi ni bilo več prave volje - to je v našem značaju. Bolj kot v srbskem, naj bo omenjeno mimogrede.
Na podlagi prejšnjih uspehov se nam včasih zdi, da so preskrbljeni tudi vnaprej. Tako je kot v politiki. Slišalo se je, v tem našem sporu s Hrvati, o meji (pravzaprav o usodi plovbe v luko Koper), da nam zahtevano ne more spodleteti, ker smo se prerinili med člane EU, Hrvati pa šele stojijo na pragu. Smo v prednosti. Malo nas je, ki zadevo vidimo drugače. Hrvati so geopolitično v prednosti, na pragu nemirnega in še neurejenega Balkana, za nas se ni bati. Lahko se torej zgodi, da bodo »veliki« imeli nekoliko (no, samo nekoliko) več razumevanja zanje kot za nas.
Takšna je ironija življenja.
Angleže sem vedno cenil zaradi lojalnosti, ki jo čutijo do svojih tekmovalcev, tudi če so ti na repu. O njih podrobno govorijo in pišejo. Potem je nenadna slava kakega njihovega videti še večja. Tudi mi seveda moramo vedno stati ob strani svojim - če so na repu ali spredaj. Nikar pa ne razglašajmo za heroje tistih, ki so se ustavili na poti, pa še v zadnjem, odločilnem trenutku. Nekaj jim manjka. Pomembno je, da se tega zavedamo. Tudi vzrokov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.