Goran Kompoš

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

Aluk Todolo: Finsternis

2009, Utech Records

+ + + +

 

Avanturistični, samosvojih muzik željni poslušalci stik s težkozvočji že nekaj let vzpostavljamo prek številnih, najrazličnejših blackmetalskih odvodov. Ta (pod)žanr se je v svojih začetkih resda opiral na razmeroma specifične značilnosti, z novim milenijem pa je pot vanj našlo mnoštvo najrazličnejših vplivov, ki skoraj po pravilu končajo v zvočnih ekstremih. Njegovi ustvarjalci so uveljavili pravilo anything goes, zato se ta izraznost med vsemi metalskimi muzikami najbolj izmika opredeljivosti. To velja tudi za francoski trio Aluk Todolo. Pravzaprav ga kot black metal lahko označimo šele skozi prizmo novega albuma Finsternis, saj ga oba, sedeminčni prvenec, naslovljen z imenom skupine (2006), in album Descension (2007), postavljata v družbo sodobnih roc-kovskih sledilcev krautrocka. Člane benda v kontekst black metala deloma postavlja že njihova preteklost iz podtalnih zasedb Diamatregon in Vediog Svaor. Poleg tega se kitarist Shantidas Riedacker, basist Matthieu Canaguier in bobnar Antoine Hadjioannou lahko pohvalijo še s sodelovanjem z enim vidnejših metalskih kreativcev Jamesom Plotkinom (Khanate). Znanja o distorziji, zvočnem ekstremizmu in kreiranju temačne atmosferike trojici torej ne manjka. To znova potrdi tudi plošča Finsternis, s katero se zasedba spet izogne klišejem oziroma jih obrne sebi v prid. Izvor takšnih muzik navadno determinira kitarsko distorziranje, Aluk Todolo pa ga tu določi skozi ritem. Počasno, repetitivno, na posluh neskončno, metronomsko tolčenje zvočno suhoparnega bobna in okoli njega ovijajoča se preteča basovska linija v enakomernem tempu postavita ogrodje celotnemu albumu. V ritem in okoli njega se zlivajo atmosferične, kraut-rockovske kitarske linije ali pa intenzivno, disharmonično dratarsko distorziranje, včasih nadgrajeno tudi z elektronskim plastenjem. Preprosta, minimalistična forma je tu ključ do uspeha. Nobenega nepotrebnega zvočnega širjenja, le hipnotična repeticija in temačna, zlovešča atmosferika, ki aludirata na okultizem, sta dovolj, da glasba doseže svoj namen, slabih štirideset minut enakomernega udarjanja bobna pa mine kar prehitro. V okleščeni, surovi lo-fi produkciji zvok postane malodane fizično oprijemljiv, kaotičen, v hrupu potopljen vrhunec poišče v predzadnji skladbi Troisieme Contact, iztek plošče pa le še umiri katarzo. Sorodnih estetik, predvsem skozi prizmo suhoparnega, surovega zvoka, v sodobnih blackmetalskih praksah ne manjka, seveda pa jih zato ne moremo vreči v isti koš. Če v težkozvočjih obstaja žanr, katerega glavna vrednota je individualnost, je to prav black metal. Aluk Todolo na albumu Finsternis to individualnost z domišljenim spajanjem raznorodnih elementov sestavi v novo, neoprijemljivo in izjemno uspešno celoto.


 

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.