Marcel Štefančič, jr.

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

Osebna prtljaga

Janez Lapajne, 2009

za

/media/www/slike.old/mladina/kinoosebna_prtljaga__podoba_iz_filma__001_copyright_triglav_film.jpg

 

Šumijo gozdovi domači.

Woody Allen je nekoč rekel, da se nam mafijcev ni treba bati, ker so v resnici taki kot intelektualci - pobijajo se le med sabo. Tujci, brez panike, Slovencev se vam ni treba bati - taki so kot mafijci in intelektualci. Pobijajo se le med sabo. Med vojno in po njej so se pobijali namerno - zdaj se pobijajo ponesreči. Med seksom. Patetično, ne. Vid (Klemen Slakonja), ki poje kot angel, svoji mami (Nataša Barbara Gračner), ki bi ga najraje pofukala, svojemu očetu (Brane Završan), kastriranemu stebru te ugledne nouveau riche družine, in svojemu dedu (Boris Cavazza), sivi eminenci slovenske polpreteklosti, predstavi Nino (Nina Rakovc), hotno, potno, motno hčer samske stevardese (Tjaša Železnik), ki vsako noč orga-zmira z drugim moškim, toda še preden rečete Sramota, Nina že jezdi očeta. In oče njo. Oče je pri tem »potovanju okoli sveta« tako nespreten, da mu Nina pade na tla - in umre. Truplo skrije - najprej v prtljažnik avtomobila in potem v hudo jamo. Dobrodošli v deželi, v kateri so si ljudje preblizu, v deželi, v kateri so gozdovi polni vrtnih palčkov, ki vreščijo, da je treba mrtve pokopati, v deželi, v kateri histerične TV reporterke tekajo od ene hude jame do druge, v deželi, v kateri so jame polne trupel, ki nimajo nobene zveze s povojnimi poboji - v deželi, ki jo lahko razumejo le Slovenci. Tudi Osebna prtljaga je film, ki ga lahko razumejo le Slovenci. Tujec bo namreč težko dojel vse nianse slovenske obsedenosti z gozdovi, zborovskim petjem, hudimi jamami, povojnimi poboji, silami kontinuitete in cankarjansko materjo, še težje pa bo dojel vse povezave med njimi. Kar je po drugi strani dobro: tako vse skupaj izgleda bolj absurdno in nadrealistično, celo campy. In Janez Lapajne na Slovenijo pogleda skozi oči te tuje domačnosti... ee, domačne tujosti - skozi oči epskega etnologa in brechtovskega imigranta, ki je za detajle »tuje« dežele vedno bolj dovzeten od domačina. Da se film začne prav s ptičjim, distanciranim pogledom na Slovenijo, z vertikalnim panoramiranjem slovenskih gozdov, ne preseneča. Je pa res, da je to verjetno edini možni konsistentni pogled na Slovenijo. To, da nikoli ne veš, kdaj Lapajne misli resno in kdaj ne, je itak le stranski učinek slovenske megle, v kateri šelestijo njegovi liki: ko so komični, mislijo najbolj resno - in ko mislijo povsem resno, so najbolj komični. Drug drugega jemljejo smrtno resno, toda smrt je slovenska komedija. In seveda: komedija je slovenska smrt. Kar je spet dobro: tako je več priložnosti za nesporazume, non sequiturje in suspension of disbelief, kot bi rekel dobri stari britanski romantični poet Coleridge, ki je dobro vedel, da se - še zlasti pri fantastični, »romantični« literaturi - med piscem in bralcem ustvari neke sorte tihi pakt: bralec se zaveže, da bo ob vseh pretiravanjih in neverjetnostih zamižal, da bo torej svoje sodbe začasno prostovoljno suspendiral, pisec pa se zaveže, da bo z vsemi temi pretiravanji in neverjetnostmi ravnal tako, da bo bralca zabaval. Breme je na obeh - pri Osebni prtljagi kakopak na režiserju in gledalcu. In Lapajne se svojega dela pogodbe drži.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.