Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

22. 10. 2009  |  Mladina 42  |  Kolumna

V prihodnost brez junakov

Z oddaljevanjem lepote življenja, ki ga prinaša ameriško-svetovna kriza, se v glavah ljudi, zelo počasi, spreminjajo tudi podobe preteklosti, kot jo je doživel del človeštva.

Od uradnega propada komunizma - no, evropskega, azijski se še kar vleče - je minilo dvajset let. Doživljamo tudi resen pomik kapitalizma navzdol. Če ga še kaj rešuje, potem je to pri mnogih le spomin na tisto prejšnje. Ljudje v izložbah raje gledajo lepe reči, ki so vsem na voljo, za katere pa trenutno nimajo denarja, kot pa tisto izenačevanje usod, ko niti denar ni mogel omogočiti človeku, da bi dobil, kar si je želel. Kapitalizem je stvarnost, v kateri je vse mogoče, če nimaš, si pač kriv sam.
Takšen je bil način mišljenja, ki so ga vsadili ljudem v Ameriki - zelo uspešno, vsaj do zadnje krize. Značaj Američana odslej je uganka, morebiti nerešljiva.
Z oddaljevanjem lepote življenja, ki ga prinaša ameriško-svetovna kriza, se v glavah ljudi, zelo počasi, spreminjajo tudi podobe preteklosti, kot jo je doživel del človeštva. Čudna je tista stvar, ki smo jo imenovali komunizem. Beseda, ki jo večina ljudi pozablja, nasprotniki pa se trudijo, da bi prikazovanje propadle pošasti ostalo v človeških glavah kot porazen spomin, zaradi katerega se tudi ponoči v krčih prebujajo in zaspijo šele, ko se spomnijo, da ga kljub prizadevanjem desnice, da bi jim ostal v spominu, že ni več.
Podoba komunizma je seveda poenostavljena, ne vidijo je niti tako kot veliki nemški pesnik Heine, osebni znanec (prijatelj?) Karla Marxa, ki je menil: stari svet si ne zasluži, da ga ohranijo pri življenju, komunisti imajo prav. Žal - tako pesnik Heine - je življenje, ki ga prinašajo, turobno, brez barv. Vse tisto lepo, kar smo imeli, bo izginilo.
Ubogi Heine je imel v marsičem prav, tudi v tej zadnji prerokbi, le da je življenje vedno nekoliko drugačno. Ali Sovjetom res ni uspelo narediti nič ustvarjalnega? Kdo pa je prvi poletel v vesolje - veseli razgibani kapitalistični svet ali oni? Se še spominjamo ubogega Gagarina, ki se je po svojem velikem junaštvu ponesrečil v nemarno oskrbovanem sovjetskem letalu?
Videl sem Gagarina v Londonu, po njegovem zgodovinskem kroženju okoli našega planeta. Angleška dekleta so v hipu pozabila, da ni Američan. Vlekla so ga iz odprtega avtomobila, ena je skoraj začudeno vzkliknila: »Pa saj je lep, lep moški!«
Ali pa satira, brez katere naj si ne bi predstavljali kulture. Kaj pa Ostap Bender? Kaj pa domislice Slawomira Mrožka in drugih ostroumnih Poljakov v dobi komunizma? Kaj pa Šostakovič, največji - in morda edini - veliki simfonist dvajsetega stoletja? Pravijo, da ga je preganjal in ogrožal Stalin. Saj ga je, toda zmagal je Šostakovič. Preganjanje mu je še pomagalo, svojo moderno muziko je močneje zasidral v klasični tradiciji.
No, če smo že pri tem, kako se enostransko obravnavajo komunistične epohe, bom omenil še podrobnost, ki je na Zahodu skoraj neznana. Tisti grozni ubijalski mučitelj Stalin je poleg tega, da je ubijal in preganjal, skupaj z bogatašem nizozemskega rodu Rooseveltom in potomcem vojvode Marlborougha Churchillom zmagal. Je pa uvedel na začetku druge svetovne vojne status, po katerem so bili vsi nadarjeni umetniki in znanstveniki do konca vojne, naj bi trajala še tako dolgo, oproščeni vojaške obveznosti. Šostakoviča so preganjali zaradi not, ki so se nekomu v CK-ju zdele protisovjetske, k vojakom pa ga niso silili. Preživel je vojno, kot tisoči drugih umetnikov in znanstvenikov, v globokem zaledju ...
No, komunizem je odšel (v Evropi), v Aziji to nekoč šele pride na vrsto. In kaj imamo potem? V Ameriki, trdnjavi kapitalizma, kjer so se zamajali njegovi zidovi, so hitro poskrbeli, na čelu s pametnim in razgledanim novim predsednikom, da je ljudstvo odprlo svoje zelo zmanjšane mošnjičke in zbralo milijarde, da bi rešilo Wall Street. In so ga bliskovito hitro rešili ali začeli reševati. Nekdo je nespametno predlagal, da bi mogotcem iz bank odrezali del zaslužka, tistih milijardnih bonusov. Minilo je pol leta in Goldman Sachs je vstal od mrtvih. Njegovi bonusi, hvali se s tem, so veliki, kot so bili.
Kaj pa veliki dosežki človeškega duha? Saj imamo, hvala bogu, Nobelove nagrade, da bi se vedelo, kako ustvarjalno deluje kapitalistična družba. Naj se sploh ne čudimo, če ravno zdaj, še bolj kot po navadi, nagrajujejo predvsem Američane. Rekel bi, z ironijo, ki si jo brezbrižno privoščim, da se moramo pripraviti na življenje brez junakov, na kakršne smo se bili navadili. Armstrong? Največji korak za človeštvo? Z novejšimi leti v vesolje, na človeške postojanke, sedaj z največjo publiciteto letijo milijarderji. Plačajo svojo vstopnico v vesolje in delujejo kot erzac junaki. Da, to je posebnost nove dobe: erzac!
Denar se je vrinil v utrip sveta tako močno, da bomo pozabili na druge sestavine življenja. Ali si zvezda Hollywooda, če bi svojo vlogo odigral brez milijonske gaže? Ali bi bil, povejmo zraven tudi to, še junak nogometa, če za svoje prestope iz kluba v klub ne bi prejemal milijonskih zneskov? Veliki junaki žoge prihajajo domov le zaradi dodatne nacionalne slave, ko se potrudijo zapeti drugače popolnoma nepomembno nacionalno himno in vzklikati svoji deželi, kjer sicer ne živijo, vsaj ne do konca resda kratke kariere.
Kapitalizmu, sem rekel, pomaga spomin ljudi na komunizem. Protestirajo proti brezposelnosti ali premajhnim zaslužkom - premajhnim za človeka vredno življenje -, nočejo pa nobenih bistvenih sprememb. Ali naj si predstavljajo drugačno Življenje, ki bi ga sociologi morebiti razglasili za boljše, ne bi pa bilo toliko lepih avtomobilčkov? Sploh pa brez čudovitega trika, ki so ga v življenje vpeljali Američani, da se lepo živi na kredit. Da, kredit! Pravkar je človeštvo tudi ameriškega predsednika - saj je ves svet glasoval zanj - kot junaka dobilo tako rekoč na kredit, za delo, ki ga šele mora opraviti, naj se lepo potrudi. Nobelova nagrada naj mu bo spodbuda!
In naj tisti, ki se vneto borijo za demokracijo, postanejo objektivnejši. Nimam nič proti temu, da se ljudje in narodi zavzemajo za resolucije za obsodbo totalitarizmov, čeprav bi te morali natančno raziskovati in videti, kaj je kaj. Ali je, denimo, komunizem z vsemi svojimi podrobnostmi, zaslužil, da stoji ravno poleg nacizma, ali pa so stvari bolj zapletene? Latvijci, simpatičen in kulturen baltski narod, nekoliko večji od nas, želijo popolno izenačenje totalitarizmov, hkrati pa veterani njihovih dveh Waffen SS divizij, ki so se izkazali tudi pri pobijanju Judov, vsako leto slavijo te svoje Waffen. O sancta simplicitas, bi rekel Jan Hus.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.