Božična pesem

zadržan +

Humanizacija prvega tajkuna.

Robert Zemeckis je eden izmed najbolj kinetičnih režiserjev, kar pomeni, da snema filme (Nazaj v prihodnost, Kdo je potunkal zajca Rogerja?, Forrest Gump, Smrt ji lepo pristoji), ki bi jih bilo težko ali pa že kar nemogoče prevesti v gledališke predstave. Njegovi filmi bi bili na odru nesmiselni, ali bolje rečeno - na odru od njih ne bi ostalo kaj dosti. Vse tja od Polarnega vlaka, potemtakem odkar je odkril motion-capture, so njegovi filmi še bolj kinetični, pa četudi so de facto posneti na odru - v studiu, v katerem ni ničesar. Nobene scenografije, nobene kostumografije, nobene realnosti, nobenih referenc. Igralci le odigrajo, kar morajo odigrati, Zemeckis pa potem njihov nastop - njihov performance, recimo v Beowulfu - insertira v digitalno okolje, pač v svet in dogajanje, ki ju vidimo na platnu. Ergo: bolj ko so njegovi filmi kinetični, večji teater so. Kar je kakopak ironično, toda še bolj ironično je, da je v Božični pesmi digitalizirano okolje, ki obdaja junake, ne pa sam glavni junak, Ebenezer Scrooge, ki ga je Charles Dickens prelevil v pojem hladnega, nečloveškega, brezdušnega, brezčutnega in brezsrčnega skopuha, ultimativnega mizantropa, tako da bi povsem upravičeno pričakovali, da ga ne bo igral človek, ampak digitalni efekt, nekaj »robotskega« in nečloveškega potemtakem. A po drugi strani, Jim Carrey, ki igra Scroogea, je vedno izgledal ravno dovolj nečloveško - kot digitalni efekt. Spomnite se le vseh tistih njegovih grimas - vedno so bile tako baročno nadčloveške, da smo imeli občutek, da so produkt računalnika. In Scrooge potrebuje veliko »brezosebnih« digitalnih efektov, da postane človek, da se torej humanizira, kajti šele ko se humanizira, pristoji Božiču. Božična pesem pa je, kot veste, božična zgodba. In zdaj božični film, heh, idealen za krizne čase pohlepnega kapitala, mizantropskih tajkunov in življenja, ki ni box of chocolates. Humanizacija tega ultimativnega brezsrčneža, ki izgleda kot rezime Wall Streeta, je digitalni 3D tornado, poln šokantnih bujev, ujetih v vrtoglavo viktorijansko gotiko, toda v tej akrobatski humanizaciji je nekaj paradoksalnega: ko se Scrooge humanizira, ni nič več tako atraktiven, tako vznemirljiv in tako spektakularen kot prej, ko je bil še nečloveški, skopuški in antibožičen. Prej je bil precej bolj živ - ko se humanizira, postane koncept. Humanist.
Pred nekaj leti, ko so posneli prve filme z digitalno animiranimi igralci (Final Fantasy), so se vsi - od Georgea Lucasa do Toma Hanksa - panično spraševali: ali se bliža čas, ko filmi igralcev sploh ne bodo več potrebovali? Filmi, posneti s tehnologijo motion-capture, zdaj odgovarjajo: filmi bodo igralce sicer še potrebovali, toda ne bodo jih več potrebovali toliko, kot so jih potrebovali prej! Jim Carrey namreč ne igra le Scroogea, ampak tudi kopico drugih likov, pretežno božičnih duhov, ki ga grizlijevsko mučijo in ki bi jih lahko povsem mirno igrali Will Ferrell, Seth Rogen, Sacha Baron Cohen, John C. Reilly, Jackie Earle Haley in Andy Serkis, tip, ki je v Gospodarju prstanov igral Golluma. In hej, če slišite glas kakega duha, ki ga ne vidite, potem je to Carreyjev glas. Nič ekstremnega, pravzaprav: tudi ostali igralci, recimo Daryl Sabara, Ryan Ochoa, Gary Oldman in Cary Elwes, igrajo po več likov, pa četudi je po drugi strani res, da bi lahko tudi vse te like odigral Jim Carrey. Ergo: film prihodnosti bo potreboval le še enega igralca, pač tistega, s katerim ga bodo oglaševali in prodajali. Le zakaj bi zapravljali denar za igralce, s katerimi filma ne oglašujejo? Le zakaj bi potrebovali igralce, ki le igrajo? Saj to ni taka reč - vse njihove vloge lahko odigra Jim Carrey. Ali pa digitalni efekt. Ne pozabite - Tom Hanks, ki se je tako zelo bal, da mu bodo vloge pokradli digitalni liki, je v Polarnem vlaku odigral skoraj vse like. Sebično? To je tako, kot da bi rekli, da je sebičen Jim Carrey - hej, pa saj igra Scroogea, največjega mizantropa na svetu in obenem največjega egoista vseh časov. A da ne bo nesporazuma - to, da vloge pokrade drugim igralcem, je v skladu z likom, ki ga igra, ne pa tudi v skladu z božičnim sporočilom tega filma, ki se glasi: kaj ti bo ves denar tega sveta, če nimaš srca? Še manj je to kakopak v skladu z marksističnim sporočilom Dickensovega romana: bogastvo je treba deliti.