3. 12. 2009 | Mladina 48 | Kolumna
Združene države Evrope
Lizbonska strategija vsaj za sedaj odpira več dilem kot rešitev. Barroso in nov nabor starih komisarjev, bleda podoba Van Rompuya in Ashtonove so slaba popotnica.
Uveljavitev Lizbonske pogodbe naj bi pomenila nov korak institucionalne gradnje EU. Toda minila je brez posebnega navdušenja in proslavljanja. Končni uspeh preprosto ne more nadomestiti vsebinskih pomanjkljivosti pogodbe in politične izpraznjenosti, ki jo spremlja. Na koncu dolgega usklajevalnega procesa nimamo niti prave ustave niti jasneje opredeljenih možnosti razvoja EU, nismo doživeli niti poglobljene javne politične razprave niti nismo dobili uglednih novih voditeljev. Globalna kriza je razkrila politično-ekonomske slabosti EU, Lizbonska pogodba pa je še poglobila njen demokratični deficit. EU je preprosto manj demokratična in ekonomsko manj učinkovita kot njene članice in zato v procesu institucionalne konkurence in selekcije dolgoročno izgublja, čeprav se širi in poglablja.
Pred osmimi leti je francoski predsednik Valery Giscard d'Estaing začel projekt institucionalne prenove EU. Širitveni proces je bil utirjen, nova postsocialistična Evropa se je po zlomu komunizma pospešeno integrirala v tržne, demokratične in civilne tokove EU. Ustavna pogodba je bila okvirno sprejeta 2004, dve leti pozneje bi morala doživeti veljavnost v celotni uniji. Zapletlo se je najprej z referendumi v Franciji in na Nizozemskem, kjer so leta 2005 dokument zavrnili. Prvotna baročna institucionalna forma je padla, v precej skromnejši preobleki pa se je od oktobra 2007 utirala pot skozi parlamentarne labirinte članic nova Lizbonska pogodba. In po dveh letih so bile strte zadnje ovire na Irskem, Poljskem in v Pragi.
Toda zamujena je bila nova velika priložnost, da bi ob tem sprožili poglobljeno javno razpravo o naravi in perspektivi EU. Nihče ni od spodaj navzgor predstavljal nove ideje skupne EU, Lizbonska pogodba ni spočela niti grama socialnega kapitala. Nikogar ni bilo, ki bi pojasnil, kje so prednosti skupne valute in trga, enotnih socialnih standardov in človekovih pravic, zakaj je EU nedvomno uspela s svojo širitvijo, kako inovativno je ponotranjila ekonomsko liberalizacijo trga in politično globalizacijo reševanja skupnih problemov. Tako je EU na začetku 21. stoletja očitno manjkalo tisto, kar so očitno imeli Američani, ko so leta 1788 s svojo novo ustavno ureditvijo lomili ideološke in politične predsodke svojih držav in združevali interese in politično voljo za nove Združene države Amerike.
Nekakšne Združene države Evrope dvesto let pozneje očitno nimajo dovolj karizmatičnih osebnosti, intelektualne in politične moči, da bi doumeli stare institucionalne skrivnosti tržne družbe. Njen drobir so ekonomske, socialne in politične svoboščine, njen cement pa vloga denarja in financ, pravnih pravil in dovolj avtoritativnih političnih institucij. Zgodba je razmeroma preprosta. Enoten trg potrebuje močan skupen monetarni in finančni, pravni in politični okvir. Vse skupaj pa je mogoče liberalizirati in demokratizirati tako, da v procese odločanja vključujemo čim bolj neposredne interese ljudi in da so vse institucije, mehanizmi in protokoli obravnavanja in sprejemanja odločitev usmerjeni k državljanom. Politična legitimnost in identitetni kapital sta ključna zgodba preživetja in razvoja EU. Zgolj konstituiranje in delovanje evropskih institucij ni dovolj, potrebujemo skupno vizijo in cilje, projekte in akcije, medsebojno zaupanje in skupno delovanje.
Celotna ustavna zasnova in poznejša Lizbonska pogodba sta bili spočeti, da bi premagali dosedanjo politično odtujenost EU od državljanov in da bi se približali nekakšni novi nadnacionalni mrežni povezanosti držav. Toda ves politični cirkus okoli Lizbonske pogodbe je bil strel v prazno, tudi nova institucionalna arhitektura ponuja zgolj formalne okvire svojega delovanja, brez političnega in identitetnega naboja. Tako je EU dobila z Evropskim svetom, predsednikom EU in skupno službo za zunanjo in varnostno politiko novo mednarodno pravno identiteto, toda njena moč navzven temelji na notranji kohezivnosti. Ta pa je manjša, kot je bila. Navznoter se je navidezno povečala učinkovitost odločanja s Svetom evropske unije in sistemom kvalificirane (dvojne) večine, v parlamentu so relativno pridobile manjše države, del suverenosti članic je prenesen navzgor, nekateri postopki sprejemanja odločitev so poenostavljeni, vsaj formalno je mogoče iz EU tudi izstopiti ... Toda nov način odločanja in širitev institucij krepi neformalne mehanizme in spet je v ospredju nosilna os Pariz-Berlin. Izbira obeh čelnih voditeljev, Hermana Van Rompuya in Catherin Ashton, je dokaz, da si članice, zlasti Francija in Nemčija, želijo šibke politike na čelu EU in da upravljajo skupne institucije glede na lastne interese. S takšnim pristopom EU ne more postati klin globalne igre G2 med ZDA in Kitajsko in izgublja vlogo globalnega usmerjevalca družbenega razvoja.
Sedanja kriza hkrati spreminja evropsko agendo želenih in možnih sprememb. Državljani bolj kot prej potrebujejo odgovor, kaj je smisel EU in kako namerava ukrepati. EU kleca pod bremenom javnih financ članic. Proračunski primanjkljaji v letih 2009-2010 bodo v povprečju več kot 7 odstotkov BDP, javni dolg bo čez dve leti znašal 85 odstotkov BDP, nekatere članice (Grčija) so pred finančnim zlomom, brezposelnost bo še nekaj let več kot 10-odstotna. Toda EU nima nobenih fiskalnih orodij za reševanje teh problemov, koordinacija finančnih ministrov je slaba, skupna monetarna politika postaja zaradi asimetričnih šokov problematična. Barroso je politično pridobil, toda komisija ekonomsko bitko izgublja, ker preveč procesira in premalo določa. Nova koordinacija ekonomskih politik in zaveze obvladovanja javnih financ do leta 2015 morajo postati ključna naloga Ekonomske komisije in članic. Brez tega bo EU ekonomsko zašla v velike težave z nejasnim političnim epilogom.
Lizbonska strategija vsaj za sedaj odpira več dilem kot rešitev. Barroso in nov nabor starih komisarjev, bleda podoba Van Rompuya in Ashtonove so slaba popotnica. Sporočilo je jasno. Van Rompuy pooseblja belgijsko iskanje kompromisov pred razpadom države, Ashtonova napoveduje angleški odmik od EU, nova naveza Sarkozyja in Merklove pa vrača EU v čase stare carinske unije. Pred nami je leto protokolarnega čakanja in upanja na boljše voditelje in smelejše vizije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.