Avatar

Najdražji protiameriški film vseh časov.

Avatar je ameriški film, ki ga bodo gledali tudi v deželah, v katerih ameriških filmov sicer ne vrtijo - niti ne trpijo. Gledali ga bodo v Iranu in na Kubi. Hej, celo Kim Džong Il mu bo prižgal zeleno luč. Vsi tisti, ki se v Iraku borijo proti ameriški okupaciji, pa bodo dahnili le: Vidite, da imamo prav! Težko boste našli film, ki bi tako prepričljivo, tako spektakularno in obenem tako hipnotično zrušil kompletno ameriško mitologijo, vključno z vero »manifestno usodo« in drugimi imperialnimi fantazijami. Avatar namreč povsem jasno in direktno pokaže, da so Američani to, kar zdaj počnejo Iračanom, prej počeli Indijancem, in da je ameriška imperialna politika - vojaške invazije na dežele s strateškimi naravnimi bogastvi - nesprejemljiva. Glejte in štejte, kaj vse James Cameron na koncu pošlje nad ameriške komandose, ki pod vodstvom militantnega, arogantnega, šovinističnega Polkovnika (Stephen Lang), revizije polkovnika Kilgorea iz Apokalipse danes, divje napalmirajo Pandoro, pragozdni, kvaziamazonski planet (osmo čudo sveta!), na katerem živijo Na'viji, miroljubno, ritualno, primitivno, kvazimasajsko ljudstvo, ki pa »sedi« na unobtaniju, strateškem naravnem bogastvu. Znanstvenica (Sigourney Weaver), parkirana v ameriški vojaški bazi, med njih pošlje avatar padlega vojaka, de facto njegovega brata (Sam Worthington), ki naj bi ugotovil, kako diplomatsko pristopiti k temu ljudstvu, toda Neytiri (Zoe Saldana), na'vijska Pocahontas, ga tako očara, da se asimilira. Ker pa se Na'viji nočejo relocirati, jim ameriška vojska, opremljena s terminatorskimi mašinami in daisy cutterji, uprizori shock & awe, toda ko pride čas za povračilo, si Američani želijo le eno: da ne bi bili v ameriški koži! Ob Avatarju, sci-fi alegoriji, v kateri divji zahod, Vietnam in Irak mutirajo v Srednji svet, ki ga skupaj drži vizionarska cinefilija, bodo Američani v grozi ugotovili: Mi smo tiste jebene zunajzemeljske pošasti, s katerimi nas strašijo h'woodski filmi! In navijali bodo za Na'vije.
Gotovo ste slišali zgodbo o tem, kako je Stanley Kubrick leta in leta čakal, da se bo razvila tehnologija, s katero bo lahko posnel svoj sanjski projekt, svoj ultimativni filmos - A.I.. Ko je ta magična tehnologija končno prišla, je na lepem umrl, tako da je njegov sanjski projekt potem posnel Steven Spielberg. Ne slabo, toda ne tako, kot bi ga posnel sam Kubrick. Tudi James Cameron je leta in leta čakal, da se bo razvila tehnologija, s katero bo lahko posnel svoj sanjski projekt, svoj ultimativni filmos. Vse tja od Titanika, največjega hita vseh časov, ni namreč posnel niti enega filma, toda na magično tehnologijo ni le pasivno čakal, ampak jo je na koncu kar sam tudi ustvaril, da ne bi slučajno prej umrl. In res, Avatar izgleda tako, kot bi izgledal A.I., če bi ga posnel Kubrick. Ali bolje rečeno, izgleda kot sanjski projekt, kot ultimativni filmos, kot temeljni film. Take sanjske projekte, kakršen je Avatar, običajno najavljajo kot filme, ki so »večji od filma«, ali pa kot »filme, ki bodo končali filme«, kar se jim potem pogosto tudi zares zgodi: ker zaradi avtorjeve prehude megalomanije in preveč tunelske vizije propadejo, jih studii izobčijo. Vsaj za nekaj časa. Avatar so najavljali kot »film, ki bo spremenil film«, kar ni izključeno: živo si predstavljam, da se bo zdaj pojavila množica filmov, ki bodo stremeli k temu, da bi bili Avatar.