Marcel Štefančič, jr.

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

Božji bojevnik

Valhalla Rising, 2009 Nicolas Winding Refn

Invazija barbarov.

Da je Božji bojevnik v Kinodvoru štartal takoj za Možem, ki je premagal Amazonko, dokumentarcem o Martinu Strelu, ne preseneča - v resnici bi ju lahko povsem mirno vrteli na double-billu, kajti Božji bojevnik prav tako popisuje epsko odisejado korpulentnih ekstremistov, ki odpotujejo v »srce teme«, kjer se jim zmeša, le da tu »srce teme« ni amazonska džungla, ampak Sveta dežela, Jeruzalem v času križarskih pohodov. In seveda, ti intenzivni, fanatični, smrtno resni, ledeni ekstremisti, pod katerimi hreščijo in pokajo lobanje, niso plavalci, ampak vikinško-highlandersko-conansko-barbarski vojščaki, kralji srednjeveškega testosterona, ki se prelevijo v zadnji krik tedanje mode - točno, v križarje, znanilce »civilizacije« in evropskih »čudežev«. Toda to, da imajo v očeh križ in da je njihov največji zvezdnik enooki, nemi, tetovirani, nepremagljivi, brezimni »gladiator« (Mads Mikkelsen), jih ne odreši pekla pogube: Sveto deželo namreč zgrešijo. Ali bolje rečeno, nimajo sreče z geografijo: namesto v Sveto deželo padejo v mračni, sivi, svinčeni, megleni, brutalni, opustošeni svet, ki izgleda kot halucinacija, kot scenografski preostanek postapokaliptične zmrzali. Posttravmatični stres, ki vojaka običajno muči po koncu vojne, doživijo že pred vojno - v slepi ulici, skozi katero jih vodi pogan, ki vidi le na eno oko. Metafizični gnus, ki ga občutijo, ne pride s teritorijem, ampak s človekom, ki se izgubi na tem teritoriju, popolni abstrakciji avtodestruktivnega nelagodja, ki visi nad sodobno Evropo.
(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.