1. 4. 2010  |  Mladina 13  |  Kolumna

Pomen druge svetovne vojne

V drugi svetovni vojni sta bila povsod po svetu osvobodilni boj proti okupatorjem in boj za pravičnejšo družbo po vojni neločljivi razsežnosti iste realnosti

V torek, 6. aprila, mineva 69 let, odkar je na mrzlo, jasno nedeljsko jutro v to deželo vstopila druga svetovna vojna. Primeren čas, da se spomnimo, česa o tej vojni zares ne smemo pozabiti, če naj mirno zbledi v preseženo preteklost in se nam ne vrača v nočnih morah kot slutnja ponovitve. Revizionizem, ki briše spomin nanjo v imenu izenačenja vseh totalitarizmov ali želi v imenu povojnih pobojev iz zmagovalcev narediti moralne poražence, preseganja preteklosti ne olajšuje.
Revizijo spomina je omogočila in k njej prispevala tudi Zveza borcev. Popustila je v ključni točki razumevanja druge svetovne vojne, ko je privolila v pojmovno ločevanje med NOB in revolucijo. Osvobajati Narod je bilo dobro, osvobajati Ljudstvo je bilo zlo. Taka razlaga napačno popravlja realnost izpred sedmih desetletij po meri ideološkega soglasja med slovenskimi osamosvojitelji pred dvajsetimi leti.
Vztrajati je treba, da sta bila v drugi svetovni vojni povsod po svetu osvobodilni boj proti okupatorjem in boj za pravičnejšo družbo po vojni neločljivi razsežnosti iste realnosti, istega družbenega gibanja. Slovensko in jugoslovansko partizansko gibanje glede tega ni bilo lokalna posebnost. Kvečjemu sta razpad starega družbenega sistema in kolaboracija nekdanjih oblastnikov z okupatorji hitro in učinkovito prepričala množice, da osvobodilni boj brez perspektive družbene preobrazbe ni niti mogoč niti smiseln.
Socialno vsebino boja zaveznikov in partizanov izpričuje že temeljno dejstvo, da je bil boj proti nacizmu, fašizmu in kvizlingom boj za obstoj celotnih narodov (Romov, Judov in slovanskih narodov, med prvimi Slovencev) in zatiranih družbenih manjšin (npr. istospolno usmerjenih in hendikepiranih) in torej boj za najtemeljnejše človeške pravice: za obstoj, enakopravnost, svobodo misli in združevanja. Zahteva po osvoboditvi je bila postavljena kot splošna in univerzalna, zato po vojni kolonializma ni bilo več mogoče braniti ne moralno ne politično, ampak le še s silo.
Nacistična grožnja z izbrisom slovanstva je Stalinu zagotovila nacionalno hegemonijo in mu z bojem za obstoj priskrbela hkrati moralno utemeljitev in izgovor za poostritev državno-partijskega nadzora nad družbo. Na Zahodu je okupacija izbrisala demokratične ustanove, zato je bil boj proti Hitlerju in njegovim pajdašem skupen boj družbenih razredov okupiranih dežel za obnovo demokracije. Razredno premirje v državah zahodnih zaveznikov ni bilo družbeno nevtralno. Nasprotno! Imelo je globoko socialno vsebino.
Še več! Za množice druga svetovna vojna ni bila samo umiranje na bojiščih in v civilu, ampak tudi dolga leta materialnega odrekanja: pomanjkanja, dolgih delavnikov, vojnih davkov. Nacionalna solidarnost je bila ideološko vezivo boja proti nacizmu in fašizmu. Po vojni so ljudje zahtevali, pričakovali in si na volitvah tudi izvolili socialno državo. Relativno medsebojno zaupanje med političnimi silami, preizkušeno v boju, je bilo temelj za integracijo socialdemokratov, socialistov in komunistov v demokratično socialno državo.
Skratka, povojni razvoj v Zahodni Evropi ni naravni ekstrakt kakšnega evropskega duha ali samodejna posledica veljave kakšnih »večnih« vrednot ali kategorij (npr. demokracije ali kapitalizma), ampak je izbojevano razmerje sil med družbenimi razredi držav protihitlerjevske koalicije. Dediščina njene zmage v drugi svetovni vojni ima globoko in trajno družbeno vsebino: potrditev demokratičnih vrednot, družbeni dialog, temeljno medsebojno zaupanje družbenih akterjev, zavezanost svobodnemu razvoju posameznikov in družbe. Nič od vsega tega ni bilo Evropejcem kar dano. Nič ni bilo dano za vselej in ni naša last by default, ker je Slovenija pač v EU.
Pričevanja, zakaj so šli Slovenke in Slovenci v partizane, so nedvoumna: zaradi nacionalne in družbene osvoboditve. V SKOJ in v komuniste so šli, ker je bila partija pripravljena voditi in izpeljati ta boj. Z NOB si je izbojevala družbeno soglasje za revolucijo. Zgodovina Slovenije po letu 1945 ni razumljiva, če skupaj z idealističnimi filozofi razglasimo idejo komunizma za različico Zla, revolucijo pa za uzurpacijo peščice boljševiških fanatikov. Resnica NOB kot družbenega gibanja je pričakovanje partizanov, da bodo po vojni zgradili pravičnejšo družbo. Podtalni teroristični boj KP za oblast med vojno te resnice ne zanika; kvečjemu jo je izrabil.
Nekaj rodov kasneje je lahko pozabiti, kako strahotno je vojna pohabila duha ljudi. Nedolžnih zmagovalcev ni, pravična stran ni snežno bela. Sovražnike so sovražili. Mnogi so se maščevali in maščevali so se nad generičnim sovražnikom: »Nemci«, »izdajalci«. Prelahko jih je danes obsojati iz privilegirane pozicije, ko nam ni treba sovražiti.
Vendar pa udobnost presoje za nazaj ne upravičuje niti pozabe vsega skupaj, niti dviga rok, češ, v izjemnih situacijah je vse dovoljeno, niti poznejšega izenačevanja krivde »belih« in »rdečih«, niti sprevračanja partizanov za nazaj v bandite in povzdigovanja žrtev povojnih pobojev v mučence boja proti totalitarizmu.
Zvezi borcev in politikom, ki se tolčejo po prsih, da ves čas po vojni gojijo spomin na NOB kot vrednoto, je upravičeno očitati soodgovornost za zamolčanje povojnih pobojev in za to, da žrtve še niso vse pokopane, krivci še ne kaznovani, celotno dogajanje pa še ne pojasnjeno. Vse to bi bili morali storiti že zdavnaj. Pa ne zato, ker bi bila revolucija kompromitirala NOB. Nasprotno! Zato, ker ljudskega gibanja za nacionalno in družbeno osvoboditev - torej NOB - ni mogoče razglasiti za lutkovno predstavo Komunistične partije. Priznanje, razkritje in pojasnitev potlačenih temnih plati ne more uničiti osvobodilnega boja kot zgodovinske vrednote. Lahko ga le očisti in pomladi, kot bi rekel Cankar.
Je za to prepozno? Ni moja stvar, da presojam o tem. Prepričan pa sem, da je prihodnost Evrope, če jo imamo, dediščina druge svetovne vojne kot osvobodilnega boja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.