Doba nedoslednosti

Nobelovec Krugman je že povedal, da je Evropa začela s konca, namesto od začetka. Najprej naj bi zgradili stavbo, potem pa si sestavili skupno valuto. Gre za prastaro modrost, ki je bila na lepem pozabljena.

Slovito vprašanje ameriškega državnega sekretarja Kissingerja, edinega med vodji ameriške diplomacije, ki je sam odrejal zunanjo politiko svoje države, se je, kot vemo, glasilo, koga naj pokliče v Evropo, da mu pove, kam ta gre. Odgovor se je takrat seveda glasil, da takšne osebnosti v Evropi, žal, ni, bilo pa bi zelo potrebno, da bi jo Evropa imela.
Ne vem, zakaj bi bilo to potrebno, ko pa je Evropa v skladu s svojo zgodovinsko tradicijo imela vedno nekaj držav, kamor je bilo treba usmerjati klice. Ali se je od tistih časov kaj spremenilo? Ali je zadoščal tisti Španec, ki je neutrudno obletaval celino, tudi tisti njen najmanj urejeni del, Balkan, in ali je to res kaj pomagalo pri obvladovanju kriz? Zdaj imamo celo neko tudi uradno trdnejše zaznamovano gospo iz Anglije, ki naj bi bila vedno dosegljiva za klice, kakršnih si je želel Kissinger. Ali lahko resno govorimo o gospe Ashtonovi kot o dobri sprejemnici klicev. Površinsko lahko to potrdimo, saj ima na razpolago kar precej telefonov. Gospe se je, v nasprotju s tradicijo, po kateri Evropska unija sama zase nima veliko, posvetilo, da si lahko uredi veličasten uradniški aparat, za katerega Evropi ni žal denarja in ki se drži nove, še ne urejene tradicije: na enem samem mestu, v Bruslju, se ne odloča veliko, denarja za reprezentanco pa je kot v časih Ludvika XIV.
Ali bi bilo treba, da zdaj telefoni visoke diplomacije brnijo ves čas? No, telefoni morebiti ne, zato pa bi finančniki prišli na svoj zasluženi račun in postavili nekaj vprašanj. Evropa se trese. Njena valuta, ki je že kmalu po rojstvu začela presegati dolar, se je zamajala. Ob grški krizi se že napol uradno sprašujejo, ali bo evro ostal. Še bolj pa se sprašujejo - tega se nihče več ne sramuje -, ali naj ostane skupnost evro-območja, kot je, ali pa bi bil že čas, da denimo Grčijo povabimo, naj se odstrani! Ni več daleč vprašanje, ali naj se evroobmočje razdeli. Tako kot so predlagali za samo Unijo, naj se razcepi na dve skupini, evrobogataše in evrosiromake, da bi bila slika Evrope bolj podobna resničnemu stanju.
Resničnost je zelo preprosta. Evropska združevanja so nastajala umetno, bolj po želji državnih ideologov kot po resničnih možnostih. Slišimo zadnje dneve, ko se sestavlja milijardni paket za Grčijo, da smo vsi skupaj preveč hiteli. Nobelovec Krugman je že povedal, da je Evropa začela s konca, namesto od začetka. Najprej naj bi zgradili stavbo, potem pa si sestavili skupno valuto. Gre za prastaro modrost, ki je bila na lepem pozabljena. Če bi posamezne države evra počakale in še razpolagale s svojimi valutami (marka, frank in tako naprej, da, tudi tolar), bi zdaj po znanih običajih prilagajali mošnjo posameznim potrebam. Ne bi bilo treba zbirati stotine milijard za reševanje ene same države, katere običajev drugi niti ne odobravajo. Prosim vas, trinajsta in štirinajsta plača, prispevek za pravočasni prihod na delo in tako naprej!
Vsi so začeli, če ste opazili, govoriti drug o drugem po starih navadah. Na lepem so Grki lahkomiselneži balkanskega tipa (nihče ne sprašuje, kaj delajo, ali svoji deželi kaj pomagajo tisti lastniki ladij, ki so, na primer, imeli za ljubice največje operne pevke sveta in se poročali z vdovami ameriških predsednikov).
Nemci so pri tem na prvem mestu. Drugi pa jim niso ostali dolžni! V Franciji nekateri pozabljajo na Moneta in Schumana, tvorca Unije, in se sprašujejo, ali ni z gospo Merklovo, ki najbolj gleda pod prste Grkom in jim je zabičala, naj pazijo, kako bodo uporabljali posojene milijarde, spet po več kot pol stoletja stopila na oder tista Nemčija, ki smo se je že znebili. Prusije smo se že popolnoma odvadili. Seveda pri teh slutnjah, ali je »prava« Nemčija spet stopila na oder, vodijo nekateri francoski časniki. No, bodimo previdni. Francosko-nemški steber se še ni zamajal, le veter uhaja med drevesa in sliši se nekoč znano godrnjanje, ki pa ga Sarkozy in Merklova vsaj ta čas še obvladujeta.
Ugotovimo pa, da zgodovina ni pozabljena in se lahko (tudi po tistem Marxovem, da se ponavlja kod farsa) spet pojavi v našem evropskem življenju. To pot ne bo nikogar, da bi Evropo zavaroval od zunaj, če skupna valuta omaga in če bo vsak hotel reševati svojo kožo. Ni več mogoč nov Marshallov načrt. Združene države ne morejo narediti nič, saj še same niso popolnoma prepričane, da se bodo izvlekle iz krize. Kar pa se tiče naših logov, je vse po starem, in še bolj je staro, kot bi si človek mislil. Na dnevnem redu so, kot vedno, hudi prepiri, pri čemer se ne misli niti na svojo podobo pred svetom. Nedavno smo imeli spor zaradi dodelitve odlikovanja ministru iz socialističnih časov, ki si je upal povedati centrali (v Beogradu), da za nobeno ceno ne bo dovolil prihoda razgrajačev v Ljubljano (vedel je, kako bi to teklo in kako bi se za Slovenijo končalo). Predsednika države bi zaradi dodelitve tega odlikovanja desna opozicija križala - ko je prišel v parlament, desnica ni vstala, kot veleva najenostavnejše pravilo demokratskih držav. Kot da bi bili bolj veseli, če bi Ljubljana vendarle doživela miting resnice in bi vse propadlo, saj bi bil lep ogenj! Vladna stran je nekaj momljala, predsednika pa ni izrecno branila.
Namesto tega raje razmišljamo, javno, kako ubogi smo, kajti iz nekaj zelo mogoče naključnih besed nekega prejšnjega ameriškega predsednika smo ugotovili, da smo že prodani in da bodo v arbitražnem sporu Američani na strani ... Hrvatov. Kako to vemo in kako prihajamo do informacij državniške vrste, ne vem. Morebiti je res tako, morebiti pa ni, saj je prezgodaj, da bi Američani sploh razmišljali o takšnih rečeh.
Lahko pa rečemo tole: Evrope bodočnosti, torej tiste, kjer je skupna valuta zavarovana, kjer vsi držimo skupaj in je Evropska unija ena sama trdna celota, še ni na obzorju. Morda je bilo dobro, da smo pohiteli v evro, morda pa bi bilo bolje, da bi se držali svojega, kot vemo, solidnega tolarja. Prihodnost ni jasna, nista pa prav gotovo niti evro niti ne Evropska unija. Ni dokončno zavarovana beseda. Svet je poln nedoslednosti. Bodimo ena izmed njih, toda z odprtimi očmi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.