Doku-sekcija Druge godbe

Tuareški pop, bosanski blues & Illy.

Dokumentarec je najbolj propulzivni filmski žanr trenutka, zato ne preseneča, da je tudi Druga godba v svoj letošnji program vključila doku-sekcijo, v kateri so bili na voljo trije dokumentarci: Festival v puščavi, Sevdah in Črno zlato. Kako so nomadi prebudili nomada tudi v drugih ljudeh, še posebej muzikantih, ki imajo nomadstvo itak vgrajeno, lepo pokaže Festival v puščavi, doku o festivalu tuareške in »svetovne« muzike v malijskem Essakanu, ki je nastal kot neke sorte spravna slovesnost, kot poganjek premirja med južnosaharskimi skupnostmi, tako da zdaj tam skupaj žgejo Tartit, Oumou Sangaré, Lo'Jo, Tinariwen, Robert Plant, Blackfire, Django in Ali Farka Touré.

Za razliko od Festivala v puščavi, ki nas odpelje v povojno rekonfiguracijo južnosaharske regije, nas precej bolj osebni Sevdah - via Marina Andree - odpelje v povojno rekonfiguracijo Bosne, ali bolje rečeno: nostalgično nas popelje k izvorom bosanskega bluesa, sevdalinke, in dediščini Zaima Imamovića, Franka Sinatre sevdalinke, od katerega so ostali le črno-beli posnetki, plošče in pesmarice. Tiste Bosne, v kateri je bilo mogoče sevdalinko peti tako, kot jo je pel Zaim, ni več. Zaim je namreč sevdalinko, to melanholijo izgube in nerazrešenosti, pel tako, kot da je zen, kar pa ne preseneča - pel jo je v času, ko se ni še nikomur mudilo, ko so imeli še vsi ljudje čas, ko so v trgovinah naročali radijske sprejemnike, v katerih je pel Zaim Imamović, in ko je bilo kave vedno dovolj. Vse o kavi je povedalo Črno zlato, še ena moralka o tem, kako imperialni Zahod izkorišča Tretji svet, v tem primeru etiopske kmete, ki jim zahodni špekulanti - korporacije a la Kraft in Nestle - za kavna zrna plačujejo tako malo, da komaj dihajo, kaj šele živijo, medtem ko se sami kopljejo v orjaških profitih, tako elegantnih, kot je Illy. Da bi preživeli, gojijo »chat«, narkotično rastlino, ki je kakopak manj legalna od kave. »Tega ne gojimo po lastni izbiri, ampak iz obupa, da bi se izognili smrti,« pravi neki oromijski kmet. Ne, trgovina s kavo ni ravno poštena trgovina - v resnici bi težko rekli, da je sploh trgovina.