Uvoz/izvoz

Pekel nove Evrope.

Stari sejmarji, ki so prikazovali grozljivke, so sedeže v kinodvoranah priklopili na rahli električni tok, tako da so gledalce v odločilnih, šokantnih trenutkih še dodatno stresli: grozljivka sama po sebi ni bila dovolj, ampak so gledalci potrebovali še extra električni sunek. Dokumentarci danes združujejo obe funkciji - gledalca šokirajo in obenem stresejo. Ko gledaš dokumentarce, imaš občutek, da sediš na stolu, skozi katerega stalno pošiljajo električni tok.

In Ulrich Seidl, avstrijski auteur, sicer tudi dokumentarist (Živalska ljubezen), svoje filme režira kot dokumentarce - film, ki gledalca ne strese, ni film. Spomnite se le filma Pasji dnevi - in onega posilstva, ki je bilo tako brutalno in tako morbidno kot hladni demimonde, skozi katerega se v filmu Uvoz/izvoz prebijata Olga (Ekateryna Rak), ukrajinska negovalka, sicer mati samohranilka, ki se v Avstriji preživlja kot čistilka, in Pauli (Paul Hofmann), zadolženi avstrijski varnostnik, ki v ukrajinske slume lifra zastarele arkadne igre. Oba sta daleč od doma. In oba sta posiljena, kajti kruti, surovi, podli, svinčeni, umazani, kaotični, brezčutni, opresivni, klinično posneti demimonde, ki ima, vsaj sodeč po dolžini in ritmu Seidlovih kadrov, neomejen rok trajanja, je le učinek neoliberalnih mitov o prostem trgu, konkurenci, deregulaciji, privatizaciji, fleksibilnosti in prostem pretoku delovne sile, ki v ljudeh prebujajo sadiste, mazohiste, ksenofobe, mizantrope in pornografe, odtujene tako tehnologiji, ki jih spreminja v prst v riti, kot recesijski izkoriščevalski mašini, ki jih spreminja v rit in pasji lajež. Film Uvoz/izvoz, v katerem Michael Haneke sreča brata Dardenne, je razglednica iz Darwinove nočne more, iz pekla neoliberalne Evrope, v kateri lahko ljudje preživijo le še kot subkulture, v kateri imigranti funkcionirajo kot tovor, v kateri so stroški cenenosti enormni in v kateri je kontinuiteta tako izgubljena, da se Olga in Pauli ne moreta srečati.
(Kinodvor)