Revolucije brez nasilja

Nemogoče je od nekoga pričakovati, da se bo ob uporu vedel kot dobro vzgojen mlad državljan. Saj je v bistvu država tista, proti kateri se je, tako ali drugače, dvignil.

Svobodno misleči sodobniki lahko dandanes sprejmejo revolucionarne dogodke, tudi burne demonstracije, vendar le pod pogojem, da ti ne vključujejo nasilja. V neki liberalni ameriški enciklopediji sem v sestavku o francoski revoluciji, poleg ugotovitve, da je zlomila fevdalizem in odprla pot tako potrebnemu kapitalizmu, našel tudi stavek o njenem slavnem začetku - da je tega in tega dne, sedaj je to francoski praznik, »pariška drhal zavzela Bastillo«.
Drhal! Dogodek je lahko zelo obetaven, tudi neizogiben, priča o potrebi po močnih premikih, toda, lepo vas prosimo, zakaj pri tem uporabljati nasilje!
V Ameriki so študentje in preostala mladina po Nixonovem vojaškem napadu na Kampučijo v vietnamski vojni na kampusih burno protestirali. Na enem, na Kentski državni univerzi v Ohiu, je nacionalna garda streljala. Ubila je štiri študente, enakomerno, dva fanta in dve dekleti. Sama oblast se je zgrabila za glavo. Nixon je odpravil splošno vojaško obveznost. Študentskemu odporu je to zlomilo hrbtenico. Revolucije, če hočete, je bilo konec.
Ameriški študentje so takrat hodili na demonstracije z različnimi pripomočki, ne le z drogami in alkoholom, temveč tudi s kamni. Da, s kamni. Spomnil sem se jih prav zdaj, ko so bili nekateri udeleženci ljubljanskih študentskih demonstracij tudi oboroženi s kamni. No, časopisi so zapisali, da to ni bilo značilno za demonstracije, bile so, razen vpitja, mirne, le »pridružili« so se jim neki razgrajači (drhal?), ki so nosili kamenje in razbili vhod v slovenski parlament. Zgrožena javnost je napadalcem posebno zamerila, da so poškodovali nekaj zgodovinsko-umetniškega pročelja.
Tako so se posamezni izobraženci zgražali leta 1917, ko so ruski delavci in kmetje (drhal?) vdrli v Zimski dvorec, zdaj sanktpeterburški Ermitaž, raztrgali dragocene gobeline in si z njimi ovijali noge.
Ne vem, ali bo še kdo naknadno analiziral ljubljansko dogajanje pred parlamentom, vendar si upam izraziti rahel dvom, da so nekateri udeleženci pač nastopali nasilno, drugi pa so bili popolnoma nedolžni. Če nič drugega, so tudi najmirnejši in najkonstruktivnejši med demonstranti vnaprej vedeli in videli, to ni bilo težko, da nekateri med njimi nosijo kamenje. Saj ga niti v žepe ni mogoče spraviti tako, da se to ne bi videlo. Je pač tako, pri demonstracijah. Nekateri se omejujejo na kričanje. Nekateri pač naredijo zraven še kaj. Vsa zgodovina demonstracij je takšna.
Nimam namena česa povzdigovati in česa drugega zgroženo zavračati. Ko mislimo na upore, takšne ali drugačne, moramo upoštevati, kaj je njihova vsebina in kakšne globine se neizogibno odpirajo. Da bi to storili, moramo sestopiti s parketa ali oditi z urejene ulice in se zamisliti nad bistvom. Bistvo je vedno zapleteno. Nemogoče je od nekoga pričakovati, da se bo ob uporu vedel kot dobro vzgojen mlad državljan. Saj je v bistvu takrat država tista, proti kateri se je, tako ali drugače, dvignil.
Treba je tudi sebe takoj vprašati, ali si na strani elite ali vseh drugih. Elita ni obvezno proti »revoluciji«, zanima jo le, ali jo bo lahko nadzorovala. Same revolucije imajo prav tako vedno svojo elito in vse druge, tudi drhal. Po ruski revoluciji se je revolucionarna elita takoj ločila od množice, uvedla svoja pravila in seveda svoje privilegije. Takrat je privilegij veljal za vse vodilne ljudi, razen, kot pripoveduje v spominih Maksim Gorki, za Lenina. Ta v času lakote ni hotel niti ponujene hrane. Bil je čudak.
Gorki nam je še povedal, da je bilo Leninu osebno žal kneginje Golicine, ki je v sestradanem Peterburgu iskala kosti za svojega psa. Bilo mu je je žal, toda le za trenutek. Vodji revolucije mora biti sentimentalnost tuja.
Osebno so mi bile nedavne študentske demonstracije všeč, saj je bil že čas, da naše glavno mesto postane vsaj nekoliko, vsaj za en sam trenutek, dramatično razgibano. Vsekakor je to veliko boljše, kot če bi pred skoraj dvajsetimi leti dobili obisk »mitinga resnice«, ki ga je med drugimi preprečil tedanji notranji minister in bil zdaj zato odlikovan, na splošno zgražanje naše opozicije in ob nerodnih pripombah na vladini strani.
Videli smo torej, da ljubljanski dogodek ni bil nič resnično novega, le da stvari prihajajo k nam precej pozno, ko so jih drugi že obvladali. Celo Grkom se ne zdijo demonstracije nič nenavadnega, niti takrat ne, ko njihovi anarhisti vpijejo, da so le del svetovne revolucije, ki prihaja ali bo pač prišla. Pravzaprav vedno poskušajo napraviti vtis, da je svetovni prevrat blizu, na dosegu roke, tako rekoč.
Kaj so revolucije pravzaprav dosegale, če skušamo biti strogo naravnani? Je francoska revolucija človeštvu približala svobodo, enakost in bratstvo? Če je, potem koliko? Je ruska revolucija, če ostanemo le pri eni od njenih temeljnih postavk, napravila resne korake, denimo, k odpravi tajne diplomacije in popolni odkritosti človeštva? O uspešni plati katerekoli revolucije je najbolje razmišljati, potem ko svet prehodi kar precej poti. V resnici pa bi lahko z mirno vestjo iskali revolucionarni uspeh tam, kjer ga niti niso hoteli, še bolj, bežali so pred njim. Največji preobrat v Evropi je prinesel čas po drugi svetovni vojni z državo blaginje, ki so jo uvajali predvsem socialni demokrati!
Seveda pa gre tudi za ameriško razumevanje samega pojma. Revolucije imajo tam pogosto - v navadah, v načinu življenja in seveda v seksu.
Država blaginje je razmeroma najboljša revolucija brez nasilja. Bila je za največ Evropejcev popolnoma posrečena. Šele zdaj, ko je Evropa to dobila, se začenjajo težave. Prenapetost in prezadolženost lahko največ ljudem prineseta težave, o kakršnih niso včeraj niti sanjali.
Revolucije so znane po tem, da so njihovi vodje prej ali slej začeli drug drugemu sekati glave. To pot se utegnemo tako hudim medsebojnim obračunom izogniti. Ali pa tudi ne.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.