Mike Patton: Mondo Cane

+ + + +

Enfant terrible glasbenih prevratov Mike Patton svoje raziskovalne lovke spleta po celotnem žanrskem in obžanrskem spektru, najraje okoli rockovskega razbijanja in pop akrobacij. Z vihravimi Faith No More, zajebantskimi Tomahawk in Mr. Bungle, razturaškimi Fantômas, s številnimi izleti v zvočno mejne prakse in svojo izjemno dejavno, eklektično, trendsetersko založbo Ipecac se je dobro zapisal tudi pri podalpskih sledilcih gibljivejših muzik. Patton ni nikoli skrival naklonjenosti do italijanskih popevk in Morriconejeve filmske glasbe, zato je Mondo Cane po svoje plošča, kakršne si že vrsto let želijo njegovi privrženci. Z njo se pokloni Morriconeju, Nicu Fidencu, Ginu Paoliju ali pa kar celotni zapuščini italijanskega popevkarstva iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja. Bržkone bodo plošči hvalospeve pisali tudi Pattonovi (naporni) fenboji, ki morda sploh niso nikoli slišali za San Remo, toda če jim bo odprla vrata v pestro glasbeno zgodovino (nekoč) čislanega festivala in italijanske pop kancone, nad to opazko ne bomo privzdigovali obrvi. Navsezadnje Patton te vzgibe redno demonstrira na koncertih, tudi takrat, ko izživlja svoje metalske ambicije. Osladna, emocij prepolna italijanska pop pesem je pravzaprav vselej naletela na odprta ušesa - če jih je le dosegla.

Denimo v obliki izvrstne kulise v Ozonovem filmu 4 x 4, v številnih zbirkah »glasbe z vesp« ali pa ponatisih Morriconejevih plošč. Pattonova pregovorno vratolomna gibljivost jezika in glasilk se na novi plošči izkaže za ključno. Z brezhibno artikulacijo razbije mit o neprožnem ameriškem jezikovnem posluhu in brez napake očara v slogu največjih italijanskih romantikov. Uspe mu ujeti, ponekod celo nadgraditi (naivno) senzibilnost izvirnih interpretacij, kar gre pripisati predvsem njegovemu izjemnemu občutku za subtilnost detajlov. Formo izvirnih skladb najpogosteje spoštljivo ohrani ter jo oplemeniti s sodobnimi produkcijskimi posegi in krhko, nežno atmosferičnostjo na sledi Morriconejeve cinematičnosti. Z eno nogo stoji v sedanjosti, z drugo v preteklosti. Tu mu varnost pred morebitno »špago« zagotavljata štiridesetčlanski orkester in pevski zbor, ki ga je spremljal na lanski turneji, med katero je bil material za ploščo tudi posnet. Čeprav je Patton znan po zafrkljivosti in cinizmu, Mondo Cane v nobenem trenutku ne ogrozi občutka iskrenosti. Zdi se, da ima Patton rahločutnost in iskrivost italijanskih vzornikov preprosto vgrajeno v svoj procesor in se mu ni treba naprezati, kaj šele pretvarjati. Preprosto je Mike Patton. Tisti »easy like Sunday morning« Patton, ki se je z izročili italijanske pop kulture ob svoji nekdanji italijanski soprogi nekaj let srečeval vsak dan. Mondo Cane ponovno poudari njegovo edinstvenost, pričakujemo pa tudi nadaljevanje. Italijanski pop arhiv je velikanski.