Flying Lotus: Cosmogramma

+ + + +

Tretji album Flying Lotusa, ki je v zadnjih dveh letih postal prava podzemna svetovna zvezda hiphoperskega IDM-a, je bil ena težje pričakovanih in tudi najbolj hajpanih plat prve polovice leta. Cosmogramma je njegov najbolj zmedeni in hkrati zreli izdelek doslej, tokrat si je res dal duška, 'pijane' gruve pa so večinoma zamenjali nasičeni fragmentirani šusi zvočnih idej. Steven Ellison, bolj znan kot Flying Lotus ali krajše in bolj frajersko Fly Lo, je eden tistih redkih izvajalcev, ki so precej mladi postali zastavonoše posameznih slogov, žanrov ali scen. Bivši študent filmskih študij je prvič zbudil pozornost s prvencem 1983, naslednji album, z vseh strani opevani Los Angeles, pa ga je izstrelil med prvokategornike IDM-ovskih eksperimentalnih in plesnih godb, k čemur je pripomoglo tudi to, da ga je v varstvo vzela sheffieldska velikanka Warp.
Ellison in kolegi, ki so slišali koščke materiala že pred časom, so zagotavljali, da bo Cosmogramma nekaj novega. V nekem intervjuju je izjavil, da gre pri projektu končno za muziko, ki si jo je vedno želel delati. Da je že zelo mlad imel vizijo, kaj hoče delati, in da je to končno to. Sam je plati tudi prilepil etiketo 'space opera', kar verjetno leti na to, da je ogromno inštrumentov, predvsem godal, odigranih in posnetih v živo in da so teksture, ki so bile pri njem že prej značilno sestavljene iz neštetih plasti, sedaj še gostejše. Med gosti na plati gre najprej omeniti Miguela Atwooda Fergusona, starosto lokalne scene, ki je specializiran za aranžiranje godalne sekcije, najbolj znan sodelavec pa je pevec Radioheadov Thom Yorke.

In kot so napovedovali, je Cosmogramma res daleč od logičnega nadaljevanja Los Angelesa. V bistvu je slišati, kot da bi bil album narejen v hitri seriji impulzov, veliko komadov je zelo kratkih, nanizanih kot skice. Je Lotusov poskus v free jazzu, tehnik produkcije pa se je naučil že pred časom, prepoznaven zvok izklesal na Los Angelesu in zdaj je spustil vajeti. Evforično je skušal ogromno idej stisniti v malo časa. Gre za free jazz, narejen skozi estetiko hip/glitch hopa, dubstepa in še česa. Flying Lotus tokrat zganja nekakšno prosto formo, za prave gruve nima živcev, ima preveč idej in želje po razmetavanju.
Cosmogramme ni mogoče prebaviti ob prvem poslušanju, niti ob drugem ali desetem. Je plata za dolgo prežvekovanje, in čeprav sprva deluje, kot da nima ne glave ne repa, je zmeda le navidezna - strukture so lucidno dodelane in natančne, 'kuhanje' daljših aranžmajev pa Ellisona očitno dolgočasi in tokrat se pač raje razpištoli. Čeprav Los Angeles ostaja vrhunec med dolgometražci, je Lotusov edinstveni občutek za žmohtno lepljenje zvočnih plasti tokrat še močnejši in zastrašujoče suveren, mojster pa se je izkazal tudi kot nepredvidljivež, ki se ne želi ukalupiti. Pisani zvočni šus brez potrpljenja!