Mora v Ulici brestov

Ameriška psihoza.

Šoker Mora v Ulici brestov, rimejk istoimenskega hita, ki je pognal kopico nadaljevanj, je slab, rutinski, upehan, birokratski, dolgočasen in ne ravno srhljiv, toda ni nepotreben. Slabi filmi so včasih čudovito iskreni - vse povejo po resnici. In Mora v Ulici brestov je tak film. Za začetek, Američani so eno izmed najhujših nočnih mor doživeli prav v Ulici brestov - v Dallasu.

V dallaški Ulici brestov so namreč ustrelili ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. In ta mučna, mračna, travmatična preteklost, ki Ameriki ni več dala spati, ni nikoli umrla - stalno se vrača. Najbolj dramatično, cinično in srhljivo se je vrnila leta 1984 - v slasherju Mora v Ulici brestov, ki je dobil mnoga nadaljevanja. V Beli hiši je tedaj sedel konservativni Ronald Reagan, sicer anti-Kennedy, toda Ameriki je - tako kot Kennedy - odprl »novo jutro«, zalito z imperialnim optimizmom in pionirsko evforijo. In Freddy Krueger, sadistična, neogotska, dekadentna, eruditska, škarjeroka pošast iz More v Ulici brestov (v kateri je debitiral Johnny Depp), ni bil nič drugega kot Kennedy, preoblečen v Reagana - žrtev zarote, ki mutira v groteskno, puritansko, represivno zver. Freddy, žrtev občanske zarote v Ulici brestov, ljudem - občanom idiličnega, »normalnega« Springwooda (Ohio) - ne pusti več spati. In to dobesedno: če zaspiš, ti zleze v sanje - in če ti zleze v sanje, umreš. Sanje so smrt. In seveda: ameriški sen je ameriška mora. Zdaj, v rimejku More v Ulici brestov, ki ga je posnel Samuel Bayer, avtor Nirvaninega videa Smells Like Teen Spirit, Freddy ne izgleda več kot Kennedy, preoblečen v svoje nasprotje, ampak kot Obama, preoblečen v svoje nasprotje - v pošastni remiks vseh tistih »jeznih«, frustriranih, skriziranih, nativističnih, lunatičnih, ultrapatriotskih, paranoidnih, konspiroloških, čajankarskih, biblično formatiranih belcev, ki hočejo nazaj dobro, staro Ameriko, vseh tistih puritanskih, represivnih, inkvizicijskih sil, ki trdijo, da Obama ogroža »pravo« Ameriko in »prave« ameriške vrednote. Toda ironično, ta preteklost, ki jo hočejo nazaj, v Mori v Ulici brestov mutira v svojo resnico: v Freddyja Kruegerja, ki ljudem ne pusti spati. Slavna, junaška, mitska preteklost, ki se ji zaklinjajo ameriški patrioti, se je tako deformirala, da si ljudje ne upajo več zaspati - kaj šele sanjati. Najstniški junaki More v Ulici brestov - Kyle Gallner, Thomas Dekker, Rooney Mara ipd. - se stalno zbujajo, toda vedno v grozi. In znoju! Drug drugega prepričujejo: »Ne smeš zaspati!« Drug za drugim ponavljajo: »Nočem zaspati!« In drug za drugim se čudijo: »Kako to, da je Freddy Krueger povezan z našimi sanjami?« Trik je kakopak v tem, da Freddy, ki ga ne igra več Robert Englund, ampak Jackie Earle Haley, in ki ga v flashbacku/preteklosti linčajo (kot kakega črnca), ni povezan le z njihovimi sanjami, ampak s sanjami celotne Amerike. Mora v Ulici brestov je pač šoker, v katerem se Američani stalno zbujajo, toda ne zbujajo se v realnost, ampak v moraste sanje. Američani niso več varni niti v ameriškem snu.