Težke besede

O besednjaku, ki se uporablja ob tekmah svetovnega nogometnega prvenstva, bi lahko, strogo objektivno, govorili tudi kot o jeziku sovraštva in želje, da nasprotno stran dobesedno uničiš

Če redno spremljamo svetovno politiko, potem ugotavljamo, da poteka kar precej dostojno. Minili so časi najtežjih besed. Ameriško mnenje o najhujših kršiteljih dostojnega, pravijo demokratičnega, miru bi se lahko skromno prevajalo le kot obsodba »porednih dežel«.
Druga svetovna vojna je imela svoj slovar hudih mnenj, hudo so govorili, na zavezniški strani, predvsem Rusi. Še jih razumemo. Nosili so najtežje breme, izgubili največ milijonov ljudi. Vendar so bili časi protinemškega hujskanja kakega Ilje Ehrenburga hitro pozabljeni. Ko so Sovjeti ustvarili Nemško demokratično republiko, so hudi izrazi popolnoma poniknili.
Hude besede hladne vojne niso imele naboja popolnega zaničevanja. Poudarek je bil na teoretični opredelitvi, ne na žalitvah. Potem je sam zase, brez resničnega pritiska Zahoda, propadel sovjetski sistem, edina komunistična sila je ostala Kitajska, o njej pa tudi največji nasprotniki govorijo spoštljivo. Jezik medsebojnega političnega občevanja je ostal previden tudi takrat, ko bi se lahko razvozlal in brezkompromisno zaostril, denimo ob gruzijski vojni. Pa se v primerjavi s prejšnjimi krizami pravzaprav ni veliko.
Svet ostaja previden, tudi kadar imamo opraviti s severnokorejsko politiko izsiljevanja, zasnovano na jedrskih zmogljivostih. Ne, človeštvo občuje med sabo vedno bolj spoštljivo, obenem seveda dolgočasno. Redko se kjerkoli vžge vsaj iskra absolutnega obsojanja. Še Ahmadinedžada bi nekako sprejeli, kar se besed tiče, da bi le malo popustil. Zato pa se širi po vsem svetu burno naslajanje domišljije, izzvane s takšno v resnici nedolžno stvarjo, kot je nogomet. O besednjaku, ki se uporablja ob tekmah svetovnega prvenstva, bi lahko, strogo objektivno, govorili tudi kot o jeziku medsebojnega sovraštva in želje, da nasprotno stran dobesedno uničiš.
Naj omenimo, mimogrede, le komični skeč, ki se je pojavil na ameriški televiziji, mislim, da samo enkrat ali dvakrat, ob tekmi med Slovenijo in Američani. Zelo veselo, v resnici celo realistično, nekdo v skupini gledalcev omenja Slovenijo kot nepomembno, popolnoma neznano državico, ki se je nekako prerinila naprej in se postavlja kakor nogometna sila. Padajo zaničljive besede. Iz skupine pa skoči ogromen človek, ki naj bi bil Slovenec, in začne uspešno udrihati po žaljivcih. Konec skeča.
Zadevica ni mišljena resno, morebiti je kdo, ki pozna človeški značaj in tudi njegovo slovensko različico, hotel opozoriti na globoko slovensko muko - občutek neprepoznavnosti, ki naj bi se ji sedaj bližal konec, spada pa v razpoloženje, ki ga je svetovna igra to pot izdatno podprla v političnem svetu. Nogomet je ob sodelovanju politike, ne, tudi vodilnih politikov sveta, porinjen na glavni oder dogajanja - deležen bo veliko večjega splošnega zanimanja kot sestajanje G8 ali celo G20.
»Amerika pripravlja protinapad na ognjevite Slovence,« smo čitali v ameriških časopisih. Ali pa: »Združene države so zasadile kremplje v nasprotnika.« Ali pa o Nemcih in Angležih: »Spoprijela se bosta stara sovražnika.« Torej druga svetovna vojna še ni končana, gospodje! Na nogometnem igrišču se nadaljuje zgodovina.
Nacionalni ponos se je okrepil. Sploh se lahko vprašamo, zakaj je moral čakati tako dolgo tisti obsojani nacionalizem, ko pa ob nogometnih tekmah zveni tako naravno. Vsiljivci, ki nagajajo neki ponosni državi, so našli odgovor v vedenju selektorja francoskega moštva, potem ko je Francija, velika Francija, morala spakirati kovčke in se osramočena vrniti domov. Na vprašanje o sporih, ki naj bi razdirali reprezentanco, je sledil zaničljiv francoski odgovor: »Naslednje vprašanje, prosim.« Novinar je ponovil, kar je že vprašal. In spet hladni odgovor: »Naslednje vprašanje, prosim.« Tako so nekoč, ne tako davno, diplomati presekali spraševanje, ko so se kaka pogajanja končala dokončno neuspešno.
Ko še nismo pospravljali kovčkov pred vrnitvijo domov, potem ko smo nespametno zapravili možnost zmage na tekmi z Američani, tistimi s kremplji, smo v naših časopisih prečitali, kako bomo »šokirali svet in Anglijo«, pa še, kako »Anglija trepeta pred malo Slovenijo«. Čudna stvar, kar na lepem, pod vplivom nogometa, pozabljamo na svojo pregovorno previdnost, ko govorimo o velikih silah. In Anglija je še vedno velika sila, no, vsaj v nogometu.
In nasprotno, sestajajo se državniki, da bi razpravljali o pomembnih svetovnih poslih, publiki pa s smehljajem rečejo, da so se pogovarjali o nogometnem prvenstvu. Tema je že dvakrat kraljevala na srečanju Medvedjeva in Türka. V današnjem svetu to zveni normalno in duhovito.
Poskusimo gledati na nogomet tako, kot se je o njem govorilo med svetovnim prvenstvom, kot na zelo resno stvar. Poskušajmo ovrednotiti trud, vložen v to svetovno zadevo, vnemo, ki jo kažejo pri tem tudi državniki, vprašajmo se, kaj nam vse to dogajanje pove. Poskusimo na to odgovoriti ali pa se vsaj resno spraševati.
Svet se zbližuje in združuje. Res pa se v to dogajanje, ki se je večini ljudi in opazovalcev zdelo dokončno in zelo zdravo, vpleta stari nagon, ki nam odkriva globine ločevanja, želje po poravnavi računov, nagnjenost k medsebojni tekmovalnosti. Je to dobro? Tudi če je dobro, ali pa vsaj naravno, ali je mogoče stvar zajeziti, da ne bo poplavila še drugih, drugačnih, bolj temeljnih odnosov?
Ali pa naj rečemo tako: v politiki se je napravilo tudi veliko oportunističnega, saj je to zadnja kriza prikazala vsakemu, ki hoče razmišljati brez predsodkov - tudi predsodkov o potrebnosti in edinstveni pravilnosti združitve sveta. V resnici se večina v svetu trudi, tako ali drugače, da se čim bolj združimo in nastopamo čim bolj, kako se že temu reče, globalno, toda globoke so korenine razdruževanja, bolje rečeno želje po različnosti in skrbi za svoj uspeh.
Svet se združuje, menimo. Čim bolj se združuje, če je tako, tem bolj si želi poudariti svoje posebnosti. Še več, postaviti se pred druge, zmagati, uživati v zmagi in vtisu, ki smo ga napravili na vse druge. Še majhna država se potem počuti enakopravno.
Čudna stvar, toda nogometno dogajanje nam je spet pokazalo, kako se vloge v svetu lahko razdelijo povsem drugače, kot so to začrtali politiki. Veliki postajajo mali, mali postajajo veliki. Mali si tudi med sabo delijo plen drugače. Slovenija je v kvalifikacijah premagala Slovaško. A Slovaška je potem strla svetovne prvake Italijane in jih lepo napotila domov. Velike so možnosti v nogometu. A edino še tam, žal.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.