Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

12. 8. 2010  |  Mladina 32  |  Kolumna

Srca in duše

Kapitalizem zmaguje na bojnem polju. Vojne se počasi privatizirajo.

Tako se svet lahko bojuje še dolgo, neskončno dolgo.
Navaditi bi se morali, da Amerika v prihodnosti ne bo več delala vtisa, da je, kot rečemo, supersila. Morebiti bi lahko to oznako obdržali, če bi odstranili besedo, ki smo se je svoj čas nalezli - da je »edina supersila«. Temu statusu naj bi se počasi približevala vsaj še Kitajska. V resnici pa najbrž kakršnokoli takšno povzdigovanje ne bo delovalo prepričljivo. Nova polarizacija sveta morda ne bo dovolila obstoja supersil.
Pravzaprav takšno spreminjanje svetovnih odnosov ne bi smelo nikogar vznemirjati. Obnašali smo se, naša dežela še kar ognjevito, kot da so stvari dane za vedno. Neverjetno, toda resnično: iz zadnjih let se ne morem spomniti niti ene razprave, kaj šele javne debate z udeležbo znanih osebnosti, na kateri bi razpravljali o utemeljenosti verjetja v eno samo supersilo. Nismo razpravljali o poštenosti v odnosih s svetom, ko smo poslali štiri častnike v Irak, razen seveda v pogovoru, izrečeno tako mimogrede, da bodo sedeli v štabu. Nobene fizične nevarnosti torej. Odhod naših vojakov v Afganistan je potekel brez slehernih pomislekov o upravičenosti takšne ekspedicije, toda tudi to pot smo si zavarovali hrbet s pripombami, češ, saj gredo samo učit in vadit Afganistance za boj proti talibanom, temu strašilu sveta. Nikoli nisem opazil, da bi bili v tej zoženi predstavi o naši vlogi pod Hindukušem vsaj enkrat javno razmišljali, kaj pa če bodo ti vojaki, ki jih bodo izurili Slovenci in druge sile Nata, prebegnili k talibanom!
Znani ameriški kolumnist Garry Wills, dovolj pomemben, da je domov na večerjo lahko povabil takrat novega predsednika Reagana in je bil novi prebivalec Bele hiše počaščen ob tem povabilu, je nedavno rekel nekaj, kar bo veliko Američanov pripravilo do razmišljanja - da se Obami v Afganistanu lahko zgodi, kar se je Johnsonu v Vietnamu.
Da, Vietnam! O Afganistanu bi danes lahko rekli, da se tam iz dneva v dan ne dogaja nič spodbudno novega, tako kot se ni v Vietnamu. Zgodovina delovanja Združenih držav kot »edine supersile« se je kratko malo ustavila: začelo se je z zmago v drugi svetovni vojni, ki je močneje vplivala na vlogo ZDA kot na vlogo Sovjetske zveze, čeprav je ta je najbrž odločilno prispevala k zmagi nad Hitlerjem.
Združene države so takrat začele pospešeno ustvarjati moč, ki jo je Eisenhower pozneje označil za vojaškoindustrijski kompleks (in to mu, velikemu generalu, ni bilo prav všeč). Prišla je vojna v Koreji, ki se ni končala, kot je hotel general MacArthur, z metanjem atomske bombe, marveč s kompromisom. Zahod, torej Amerika, je dobil polovico potice, tisto južno.
Potem je prišla velikanska operacija v Vietnamu, ki se je končala z odločnim ameriškim porazom. In ne tako daleč naprej - vdor v Irak, katerega resničnega izida si ne upamo prerokovati niti danes, ko čitamo, da bo Obama umaknil svojo vojsko. Ne vemo, ali bo to resničen umik, ali si Amerika to sploh lahko privošči.
Pa smo prišli k Afganistanu, od koder poročila res ne prinašajo nobenih spodbudnih novic. Pa saj jih niti ne pričakujemo in je, ob nedavni senzaciji na internetu, objavi tisočev dokumentov o resničnem dogajanju, Washington kljub siceršnjemu protestu zaradi objave dokumentov poudaril, da niso povedali »nič novega«.
Nič novega? Niti to naj ne bi bila nobena senzacija, da posebna ameriška enota, sestavljena samo za čim bolj množično ugonabljanje talibanov in vseh drugih neprijetnih Afganistancev, tabori sredi - nemškega vojaškega korpusa!
Nič novega. Seveda že vse vemo, toda vsi skupaj, z ameriško javnostjo vred, smo se krvavega dogajanja tako navadili, da se najširša javnost zaradi poplave uničujočih dokumentov o poteku vojne niti najmanj ne razburja.
Spomnil sem se svojega prvega srečanja z Ameriko, pisalo se je leto 1969. Prišel sem delat kot poročevalec in Amerika mi, Evropejcu, ni bila posebno všeč. Potem so prišle velike študentske demonstracije proti vojni v Vietnamu, tudi spopad, v katerem ja Nacionalna garda ubila štiri študente, in Amerika me je navdušila.
Nevarnosti, da bi se kaj takega spet zgodilo, ni skoraj nobene. Amerika je danes drugačna, je tiha. Tudi svet je drugačen. Poplava neverjetnih odkritij na spletu nima učinka, kakršnega smo bili vajeni ob vietnamski vojni. Svet se je navadil. V resnici se je pač navadil Amerike kot »edine supersile«. Njen vpliv je še vedno velik, ni pa več odločujoč.
Ne vem, ali bi vest o popolni zmagi nad talibani povzročila takšen val navdušenja, kot bi si ga znali pričarati v času vietnamske vojne. Splet pomeni seveda pomembno prelomnico, živimo veliko bolj obveščeni kot nekoč in se moči kot obveščena publika zelo zavedamo. A vendar je, kot rečeno, vpliv na dogodke veliko manjši, lahko se navadiš na vse, tudi na mirno sprejemanje senzacij. Dejstvo, da lahko sedaj izveš v eni minuti več kot si nekoč v tednih in mesecih, ne vpliva na dejavno poseganje javnosti ali množic v dogodke. Radi bi videli, da Obama kaj naredi, zavzemali pa se za to ne bomo v duhu pariških dogodkov leta 1968, ko se je zdelo, da prihaja revolucija.
Vietnamsko vojno je v resnici končal upor mlade ameriške generacije, ki je bila pripravljena vsaj peti drugače ali pa dezertirati iz Amerike, in je to pripravilo oblast do tega, da se je resno opredelila za odhod iz Indokitajske. Možnosti takega vpliva množic na delovanje vlad najbrž danes ni nikjer, v Ameriki prav gotov ne. Pa tudi drugod ne. Imamo svoja mnenja in jih ohranjamo zase. Ni in ne more biti nobenega navdušenja nad odhodom slovenskih vojakov na takšna območja, kot je Kandahar, toda tisti, ki jih tja pošiljajo, se nimajo česa bati. Kot je rekel Puškin v zadnjem stavku Borisa Godunova: narod molči.
Ali pa protestira v družini in med dobrimi prijatelji ...
Vojna v Iraku se je končala z nadzorovano polkolonialno odvisnostjo. Vojna v Afganistanu pa še teče in začenja spominjati na srednji vek. Vedno več najemnih zasebnih odredov, kot v času stoletne ali tridesetletne vojne. Kapitalizem zmaguje na bojnem polju. Vojne se počasi privatizirajo.
Tako se svet lahko bojuje še dolgo, neskončno dolgo. V takšnih vojnah pa se spremeni veliko. Še supersile postanejo manjše. In manj uspešne, tudi ko se, kot same pravijo, nekje borijo »za srca in duše«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.