Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

26. 8. 2010  |  Mladina 34  |  Kolumna

Zmagati? Ne, prebiti se.

Evropa (če hočete, njen zahodni del) je tista, ki je po drugi svetovni vojni vlekla civilizacijo naprej, medtem ko so se ZDA zapletale v prvo pa drugo pa tretjo krizo daleč od svojih meja, v njih napovedovale zmago, rodil pa se je le nov zaplet

Brez pretiranega razmišljanja slišimo od vsepovsod, kako lepo bi bilo, če bi Evropa končno opustila svoje kaprice, nastopila enotno, kot se svetovnim silam spodobi, in udarila tudi svoj pečat na vse tiste živčne posege v zapletene svetovne težave, s katerimi se ubada, edina in sama, še vedno prva svetovna sila, Amerika. Evropa pa je še kar naprej nacionalno razdeljena. Če kaj naredi skupaj, se nikoli ne ve, ali bo vztrajala do konca. Kdo si vedno premisli ali pa dobite vtis, da ni pri stvari z vsem srcem.
Vsi seveda navajamo slovito pripombo, s katero je svoje povedal o Evropi skesani Evropejec, potem pa po besedah Oriane Fallaci ameriški kavboj z nemškim naglasom, Henry Kissinger. V nekem zapletenem trenutku je pripomnil, da nikoli ne ve natančno, komu telefonirati v Evropo, če je kaj resnega.
V resnici je bila v tisti vzklik zajeta ne toliko evropska stvarnost kot ameriška nadutost. V tistih časih že okosteneli egocentrizem velike sile, ki ji pravzaprav pride kar prav, da kako svojo mednarodno težavo lahko deloma zvali tudi na svojega zaveznika, še zlasti, ker se pri njem seveda vedno najdejo omahljivci, ki evropsko zmedenost posebej poudarjajo (prihoda Vzhodnoevropejcev v času višegrajske zaletavosti, ki se ji je vdala tudi Slovenija, ne bomo več obravnavali, je presmešen).
Nedavno umrli veliki zgodovinar dvajsetega stoletja Tony Judt je prav v zadnjem trenutku povedal, da je zadeva z evropsko-ameriškimi navezami precej drugačna, če ne smešno drugačna, kot so jo prikazovali Američani, kakršen je bil Kissinger, pa tudi veliko nenavadno pohlevnih Evropejcev. Evropa (če hočete, njen zahodni del) je tista, ki je po drugi svetovni vojni vlekla civilizacijo naprej, medtem ko so se ZDA zapletale v prvo pa drugo pa tretjo krizo daleč od svojih meja, v njih napovedovale zmago, rodil pa se je le nov zaplet, ki je odnesel milijarde in milijarde brez dokončnega uspeha. Evropa je medtem - prosto po Judtu, Angležu, ki je predaval na newyorški univerzi - gradila nov, enkraten sistem civilizacije s socialno naravnanostjo. Ni bilo pomembno, ali je imela na oblasti socialdemokrate ali konservativce.
Saj so vse svoje moči po drugi svetovni vojni osredotočili na vprašanje splošne blaginje. V tem so morda začeli, ti Evropejci, popuščati šele v tej zadnji krizi, toda koliko je bilo storjenega v prejšnjih desetletjih! Ali bomo vendarle zmagali? Ne vem, najbrž se bomo prebili! Če je bilo Henryju Kissingerju (ki tudi svojo materinščino, nemščino, govori s kavbojskim naglasom) težko uganiti, komu telefonirati, je pač takšen izbruh živčnosti mogoče pojasniti le z domišljavostjo, ki ji vedno podlegajo velike sile. Vedno pa se je vedelo, komu v Evropi je treba telefonirati! Teh treh ali štirih prestolnic ne bom niti omenjal. In še nekaj: še vedno je in bo veljalo, da je bolje in bolj produktivno opraviti teh nekaj klicev kot pa telefonirati sedanji ministrici Evropske unije, gospe Ashtonovi.
Gospa je v kratkem času, odkar posluje v Bruslju, že uspešno dosegla tisto, kar vedno počnejo osebe na visokem položaju sredi neznanega okolja. V tem primeru Evrope. Začela se je obdajati s stotinami, če ne tisoči uradnikov, ki delujejo mimo sedanjih velikih in malih držav. Lahko ponovimo jugoslovansko zgodbo in njeno glavno nikoli obvladano težavo: preveč ljudi, ki hočejo oblast!
Starejši občani, ki se še spominjajo jugoslovanskih časov, bi lahko povedali, koliko se je v intimnih družbah takrat razpravljalo o bistveni napaki, ki je bila storjena na začetku Kraljevine SHS, ko nismo spoštovali modrosti Thomasa Jeffersona, ki je poskrbel, da so glavna mesta zveznih držav postala nepomembna mesta, ne pa Filadelfija, New York ali kaj podobnega. Ni hotel, da se v pomembnih mestih razpasejo birokracije! Glavna mesta v mala mesta. Tudi med nami se je nekoč razpravljalo, kako lepo bi bilo, če bi prestolnico na novo zgradili kje ob Savi, na meji med Sremom in Slavonijo, recimo, ne pa v Beogradu.
Evropska unija se bo rešila, če bo pravočasno - ni še prepozno - ustavila očitne, v človeku vedno navzoče, burne poskuse centralizacije. Bruselj, ki bi mu dali več moči, lahko pokoplje Unijo, tako kot je Beograd neizogibno pokopal Jugoslavijo. Že se ustvarja nova evropska birokracija, o kateri je morebiti razmišljal Henry, očitno pozabljajoč, kako se te stvari sprevržejo. Saj je bil na univerzah, preden se je začel ukvarjati z državništvom, strokovnjak za Metternicha!
Ameriški državni sekretarji bodo morali še naprej, če se v Evropi ne razbohoti centralizacija in pod sabo ne pokoplje zveze enakopravnih evropskih držav, če bodo hoteli ali ne, na našo celino telefonirati nekaj ljudem, ker takšna je Evropa. Če bi postala drugačna, bi se najbrž slej ko prej sesula.
Evropejci se sicer čutijo Evropejce takrat, ko so kje drugje. Večkrat sem v Ameriki po naključju naletel na kakšno skupino popotnikov s stare celine in takoj smo se objemali. Začutili smo, da smo Evropejci, doma nam kaj takega ne pride na misel. Smo pač razdeljeni, tako kot smo. To je naša zgodovina, ki ne dovoljuje prevelikega objemanja. Vsak poskus, da se to spremeni, je vodil v polom, in to se utegne zgoditi tudi belgijskemu Bruslju (z eno manjšino v drugačnem morju, povrh vsega tega pa še z uradniki iz 27 držav). Birokrati, prečitajte Jeffersona!
Evropa seveda nima le lepih kulis, ima tudi grde, pa tudi zelo grde. Če hočemo biti iskreni, se spominjajmo zlasti grdih. Denimo balkanskih, ki jih omenjamo z grozo, kadarkoli je mogoče, če nismo sami vpleteni. Balkana bi se lahko spomnili tudi, ko gledamo delavce iz Bosne, ki so jih opeharili slovenski podjetniki, vesoljna Slovenija pa ob tem molči ali pa vsaj ne govori veliko. Saj ne moremo govoriti veliko, ker bi si morali priznati, da smo po obnašanju tudi mi Balkanci.
Vrnimo se h Kissingerju in njegovim naslednikom, ki so morebiti manj naravno oholi. Gospod ameriški državni sekretar, dokler ste še predstavnik največje svetovne sile in še bolj po tem, ko to vaša država ne bo več, telefonirajte v Evropo na več telefonskih številk. V Pariz, London, Berlin, morebiti tudi Madrid in Rim. Mimogrede pokličite še koga, tudi na Balkan, če je treba. Treba pa navadno je ... Če se hoče.
Slavni kolumnist Alistair Cook (»Pisma iz Amerike« na BBC) je vedno odločno zatrjeval, da je Američan. Bil je Anglež do srži in seveda Evropejec. Tisti, ki še ni dojel, da je to treba poudarjati.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.