21. 10. 2010  |  Mladina 42  |  Kolumna

Velike sile, njihova minljivost

Velike sile imajo svoj začetek in svoj konec. Včasih tudi brez poraznega konca.

Davno, v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Rusija šele prebijala proti statusu svetovne sile, je želela, da jo občuduje vsaj neki veliki Francoz. Tako so na pripravljeno potovanje povabili uglednega pisatelja Andreja Gida, ki se je poigraval z družbenimi modeli in bil nekaj časa tudi komunist. Peljali so ga po državi in gostili, potem pa se je Francoz vrnil domov in izdal knjigo svojih razočaranj. Nekaj stvari je v Sovjetski zvezi rahlo pohvalil, na splošno pa brez zadržanosti pribil, da »morala ne sme nikoli pasti tako globoko, kot je v komunizmu«.
Sovjetska zveza in njeni voditelji so obnemeli. Bilo je ne le konec prilizovanja slavnemu gostu, bilo je konec normalnega protesta. Gide se je v sovjetskem tisku spremenil v pošast, še več, v umazano pošast. Nad njegovo glavo se je zgrnila vsa strast zaničevanja, ki so je bili sposobni Stalinovi ljudje, in ta strast ni poznala meja. To je bilo davno in je že pozabljeno, vendar sem se epizode z Gidom v sovjetskem raju spomnil prav sedaj, potem ko je kitajsko vodstvo ne le protestiralo proti Nobelovi nagradi za mir oporečniku Liuju Xiaoboju, ampak tudi takoj pribilo, da se norveški komite, z njim pa tudi norveška vlada, obnašata obsceno. Obsceno, zapomnite si!
Lahko bi se norveški komite, ki si je v zadnjih desetletjih privoščil več kot eno vprašljivo izbiro, obdeloval tudi nekoliko mirneje in dostojneje, če že kritično. Ne, obsodba komitejevega ravnanja ob podelitvi nagrade človeku, ki ga imajo Kitajci zaprtega in naj bi v zaporu ostal leta in leta, je morala vsebovati vsaj takšno neverjetno besedo, kot je obscenost. Današnja Kitajska se seveda lahko zasluženo postavlja s svojimi dosežki pri gradnji velike države, nove svetovne sile, če hočete, vendar v svojih odzivih na zahodne kritike njenega odnosa do človeka ni nič drugačna, kot je bila Sovjetska zveza v tistih davnih dneh. Še danes bi bil Vladimir Putin zmožen takšne ogorčenosti, vendar bi se izražala že nekoliko drugače. Vzpon nekaterih sil ima pač svojo logiko. V različnih obdobjih sta si Sovjetska zveza, kot je bila nekoč, in Kitajska sila podobni.
Če hočemo ostati nepristranski, bomo seveda ugotovitve o ranljivosti velikih sil lahko zelo razširili. Nič manj gotovo niso občutljive niti majhne nacije, le da so že vnaprej veliko previdnejše v svojih odzivih. Velike sile želijo, da se vidi in priznava njihova mogočnost, čeprav bodo pri izbiri načina, kako se odzvati v neprijetnih trenutkih, včasih zmernejše. Šparta, Rim, cesarstvo Karla Velikega, Napoleonovo napol cesarstvo in tisti nam časovno bližji so vedno hoteli, da se jim prizna ne le moč, ampak tudi vrednost, še zlasti moralna. Če se kdo spomni pogovorov z Američani, ko so rešili Evropo po drugi svetovni vojni, potem ve, kako so si takratni Američani želeli priznanja, nikoli jim ga ni bilo dovolj. Res je, na morebitno zadržanost so se odzivali mirneje, v skladu s svojimi demokratičnimi navadami. Še omenjanje suženjstva črncev oziroma apartheida so sprejemali z razumevanjem, ki celo ni bilo hlinjeno. In vendar ...
Da bi se ameriška duša res sprijaznila s kritiko, so bile potrebne očitne klofute - polovična zmaga v Koreji, katastrofa v Vietnamu, nejasen potek posredovanja v Iraku in Afganistanu, marsikaj. Lahko bi se seveda tako spreobračali tudi Rusi in Kitajci, vendar na to šele čakamo ali smo čakali. Sicer pa lahko dodamo še to: tudi ko velike sile stopajo navzdol po neizbežni zgodovinski poti izgubljanja najvišjega statusa, potrebujejo moči in čas. Veliko časa.
Ko sem prvič doživel Anglijo, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila kljub spremenjenemu razmerju sil še vedno imperialno ponosna. Da so se potem Angleži odločili pridružiti se evropski skupnosti, je bilo videti skoraj kot nerazumljiva čudaška poteza. Pa še v Evropski uniji se trudijo, da bi ohranili vso svojo staro posebnost. Velike sile lahko umirajo, toda umirajo na svoj veličasten način.
Seveda ni treba spregledati, da so velike sile, ki so vse po vrsti minljive, pogosto žrtev svojih dvomov. V sedanjem, kitajskem primeru gre za to, da samo kitajsko vodstvo ni vedno gotovo, ali ga drugi dovolj spoštujejo, in vedno vidi njihovo moč. Kitajska prav gotovo ni popolnoma prepričana, da jo imajo drugi za tako močno in jo pravzaprav vidijo na poti do tega, da bo prekašala vse preostale. Negotovost se seveda izraža na različne načine. Pri protestantskih Američanih se čuti v mirnem povpraševanju, kaj drugi mislijo o njih. V sovjetskem in kitajskem primeru, ki imata veliko skupnega, sicer tudi nekaj razlik, je prevzemanje tuje kritike boleč proces, ko odzivanje na nekaj zanje nesprejemljivega dobi bojevito potezo, postane kakor krik iz ranjenega telesa: kako si upajo!
Pripravili so daleč najsijajnejšo olimpijado. Gradijo hitre železnice hitreje od Francozov. Kako si kdo upa govoriti o Kitajski brez navdušenja!
Vse ali nič, to je globoka želja nove svetovne sile. Spomnil pa sem se neke seje v Moskvi, na kateri je znan partijec prisotnim govoril o veličini sovjetskega človeka. V dvorani je sedelo veliko tujcev, ki so bili sicer naklonjeni Sovjetom. In vendar jim je hladnokrvno zabrusil, točno se spomnim besed: »Vsak sovjetski človek je za kilometer višji od vsakega tujca.« Vsak, zapomnite si.
Velike sile imajo svoj začetek in svoj konec. Včasih tudi brez poraznega konca, saj imamo še status nekdanjih velikih sil. Te pa so lahko tudi vplivne. Če bi Britanija pred devetimi leti sklenila, da ne bo šla z Američani v iraško pustolovščino, bi s tem morebiti pomagala Američanom najti boljšo rešitev. To bi bilo dejanje drugorazredne sile. Ni ga bilo in doživeli smo pač, kar smo. Toda takrat je znani desni politik v slovenskem parlamentu celo vzkliknil, da moramo poslati pomoč Američanom v Irak, ko so v takšni stiski.
Poslali smo štiri častnike ...
Velike sile so, potem jih ni več. Majhne države pa so vedno. So majhne, čeprav bi včasih lahko bile večje.
Imamo Ameriko. Imeli bomo morda svetovno silo Kitajsko. Prišle bodo in odšle. Drugi bodo ostali. Med njimi tudi one same.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.