Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

4. 11. 2010  |  Mladina 44  |  Kolumna

Ali se je bati Nemcev

Pred nami stoji prebujena Nemčija. To je drugačna Nemčija, s šibo v roki. Šibo, ki še ni nikogar zares oplazila.

Kako človeku v Evropi sploh more priti na misel to vprašanje ali celo vzklik nenadnega strahu. Z Nemci ali vso Nemčijo, zdaj spet združeno, živimo v velikem miru več kot pol stoletja. Strahovi tistih zadnjih rušilnih časov, ko se je Evropa proti Nemcem borila za goli obstanek, so se pri novih generacijah že davno izgubili. Celo to lahko mirno rečemo, in res nas večina tako tudi misli: če je na naši celini karkoli resnično trdnega, se nam takšna že precej časa zdi Nemčija. Demokracija v polnem pomenu besede, saj celo razpravljajo ti Nemci med sabo, kot da so demokracijo imeli stoletja. Skoraj pozabljamo, kako daleč se nam je to zdelo pred pol stoletja.
In potem vzame človek v roke težko in veliko knjigo Gola Manna, sina Thomasa Manna, ki pod naslovom Nemci (ne Nemčija) pripelje svojo razpravo do filozofsko previdnega sklepa: »Tisto, kar nemški značaj označuje že stoletja, je njegova neizoblikovanost, njegova neizračunljivost. Zdi se lahko izjemno visoko razumen in miroljuben, a potem spet popolnoma drugačen.« Še to naj bo povedano, da Mann v svoji zelo podrobni razpravi holokavstu posveča le nekaj vrstic.
Pomembne osebnosti moramo vedno opazovati zelo natančno, vedno ne le tistega, kar se nam navadno ponuja, marveč tudi s tiste plati, ki je nismo pričakovali. Takšna je gospa Merklova, ki vodi Nemčijo zdaj, hkrati pa močneje, kot smo si mislili, vpliva na našo celino. Vedeli smo sicer tudi stvari, ki jih v njenem primeru ne bi smeli pozabiti - denimo, kako je ta takrat mlada Vzhodna Nemka z nekaj odločnimi potezami spodnesla neomajnega, smo mislili, kanclerja Kohla. Zaradi finančnih nepravilnosti, ne zaradi zgodovinske vloge. Umaknil se je bliskovito in stranko prepustil ... tej mladi ženski!
Mnenje, ki smo si ga zadnje desetletje ustvarili o Merklovi, se nam je zdelo zelo končnoveljavno. Mirna, previdna, uravnovešena, racionalna, zavedajoča se kočljivega položaja svoje dežele, ki je sicer gospodarsko zelo močna, nosi pa breme katastrofalne dobe v nemški in splošni zgodovini. Za veliko dejanje smo šteli že samo njen prvi obisk pri ameriškem predsedniku Bushu, ko mu je med drugimi zelo splošnimi pripombami zaveznice v obraz povedala, da je Guantanamo treba zapreti.
In potem njen nenadni nastop pred domačo javnostjo, kateri je patetično (česar ni bila vajena, se je zdelo) povedala, da je čas »multikulti« za vedno mimo. »Propadlo za vedno« naj bi bilo to, da lahko vsi v Nemčiji - mislila je na milijone priseljencev - kar tako živijo drug ob drugem.
Skratka, povedala je, da so Nemci velik narod, ki vsaj na svoji zemlji želi biti popoln gospodar - kot »krščanska nacija«, kakor je rekla - in tujci naj se lepo naučijo njenih navad in kulture, pa še predvsem nemščine. Naj nehajo misliti, da bi to deželo lahko spreminjali po svoji podobi in navadah. Vse to je sporočila deželi odločno, s povzdignjenim glasom, brez tistega uravnovešanja mnenj, ki smo ga bili pri njej vajeni. Spomnil sem se še enkrat že citiranega mnenja Gola Manna, hkrati pa tiste vrstice pri velikem Heineju, ki jo je zapisal, ko je domovino opazoval iz svojega pariškega zatočišča: »Denk ich an Deutschland in der Nacht, bin ich um den Schlaf gebracht.« (Če pomislim na Nemčijo ponoči, sem ob spanec.)
Nemčija in z njo tudi drugi v Evropi so pravzaprav v mesecu ali malo več doživeli presenetljivo podobnost med uravnoteženo in samozavestno kanclerko in Thilom Sarrazinom, človekom, ki so ga pravkar spravili z direktorskega položaja v nemški centralni banki samo zato, ker je v svoji zadnji knjigi izrazil mnenje, da tuji delavci v Nemčiji, tisti z Vzhoda, nimajo enakih intelektualnih sposobnosti kot avtohtono prebivalstvo, so torej malce neumni. Židje pa že tako imajo neke drugačne gene in Nemčija naj se ravna kot svet z boljšimi (arijskimi?) potezami. Če se potem vrnemo h kanclerki, ki je tudi bila za to, da disciplinirajo gospoda Sarrazina, pravzaprav ne vidimo velike razlike. Morda bi omenjeni kritik ustavil dotok tujcev z Vzhoda, vendar tudi Merklova na svoj samo malo prizanesljivejši način pove, da morajo tujci spoštovati »nemški vodilni jezik« (deutsche leitsprache, kot Wagnerjevi leitmotivi) in vedeti, kdo je kaj v tej nemški deželi, ki jim daje kruh. Sicer pa so ljudje, kakršen je bavarski ministrski predsednik, dodali, naj bo Nemčija čim bolj nemška.
Spet si bom dovolil povzeti stavek iz knjige Gola Manna: »V novejši nemški zgodovini se obdobja miru in razumnega ravnanja izmenjujejo z eksplozivnim.« Nemčija ustvarja vtis, kot da ostaja zvesta protislovnosti svoje zgodovine. Dela, dela in dela, to ji je treba priznati. Prva je v Evropi, lahko rečem, ki vidi nekje pred sabo konec krize. Prav čudno je, da tega še ne občutijo delavci tistih številnih slovenskih tovarn, ki delajo za nemško industrijo. Da se to še ne pozna pri nas! Nekaj se zdi narobe, kot da ne delamo za nemško industrijo, ampak kdo ve za koga.
Merklova pa se ni ustavila le pri tem, kako naj se obnašajo Nenemci med Nemci, če hočejo ostati. Močneje se je vpletla v evropsko gospodarsko in finančno politiko in zahtevala, da se tisti, ki so ogrozili gospodarsko stabilnost, tudi kaznujejo. Ali smo si še včeraj lahko predstavljali nemškega politika, ki bi zahteval kaznovanje drugih v Evropi zaradi slabega dela?! Še Francozi, s katerimi Merklova lepo sodeluje, niso bili navdušeni in kaznovanje še ni dokončno določeno.
Moder politik in bivši vodja zelenih, pa tudi zunanji minister v prejšnji vladi Joschka Fischer je pripomnil, da bi Nemčija morala voditi evropsko politiko tako, da tega ne bi nihče opazil. To bi bilo najbrž dobro, kajti tako močna, da bi vsi molčali, Nemčija ne more postati. Saj niti supersile, kot so ZDA ali še kdo, ne morejo več obvladovati sveta, kakor so ga nekoč ali so mislile, da ga.
Zadeva ni končana, zdaj se šele začenja. Pred nami pa stoji prebujena Nemčija. To je drugačna Nemčija, s šibo v roki. Šibo, ki še ni nikogar zares oplazila. Vemo le, da Nemčija, demokratična, kakršna je, drži v roki šibo. Kaj bo z njo? In ali naj se je bojimo?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.