Emilio Gentile: Fašizem: zgodovina in interpretacije

+ + + +

Študije in ponovni premisleki o fašizmu.

Ker avtor ne šteje zločinov, mrtvih in grozot, ki jih je povzročil Mussolinijev režim, bi ga na hitro ocenili kot revizionizem. Toda Gentile ne zanika njegove totalitarne narave niti ga ne opravičuje, ampak si poskuša odgovoriti na vprašanje: zakaj je fasciniral tolikšno število Italijanov od kulturnikov, preprostih ljudi, intelektualcev do malih buržujev in delavstva?

Številne interpretacije so se zadovoljile z enostavnim ključem razumevanja - bil je politično gibanje v službi velikega kapitala, družil pa je drhal, ki so jo tvorili kvaziintelektualci, prestopniki, pustolovci in plačani nasilni delavci, ki so delovali z nasiljem, demagogijo, prevaro. Kot tak torej antizgodovinska zabloda.

Zgodovinar Gentile pride do drugačnih sklepov. Fašizem ni bil Mussolinijeva stvaritev, temveč izraz verovanj, idej, mitov in načrtov množičnega gibanja, da razbije liberalni režim in ustvari novo obliko totalitarne države. Fašizem ni skrival odpora do svobode, pridigal je o žrtvovanju, odpovedi hedonizmu, večni predanosti državi in disciplini, vodil kulturno revolucijo zoper vrednote liberalne vladavine.

Čeravno fašizem spominja na nacizem in komunizem, Gentile vztraja pri iskanju njegovih posebnosti, kot so oblike verovanja, miti, videnja preteklosti ali želje za prihodnost. Surovost in nasilnost sta seveda njegova atributa, toda hkrati je to gibanje, ki je zajelo večino prebivalstva. Leta 1942 je bilo kar 61 odstotkov prebivalstva od 6 leta naprej članov fašistične stranke!

Številnim ilustrativnim interpretacijam pa manjka primerjalna analiza, ki bi upoštevala tudi druge politične ideje, gibanja in stranke sodobnice fašizma po koncu I. vojne, skratka analiza, ki bi fašizma ne obravnavala izolirano, ampak bi nakazala, zakaj je bil med vsemi opcijami najbolj privlačen prav fašizem.