Goran Kompoš

20. 1. 2011  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

Actress: Splazsh

2010, Honest Jon's Records

+ + + + +

December je mimo in spet je čas za revizijo diskografskih dosežkov minulega leta. Leto 2010 je bilo dobro za glasbo, v primerjavi z zadnjimi petimi leti celo zelo dobro. Morda malce podhranjena je bila le bera presežnih čistokrvnih elektronskih albumov. Poleg standardno izvrstnega kultnega dvojca Autechre sta se na žanrsko mešanih lestvicah denimo znašla še znanilca nove struje elektronskih producentov, newyorški nostalgik Oneohtrix Point Never in Britanec Darren J. Cunningham alias Actress. Slednji je s svojim drugim dolgometražcem Splazsh priplezal celo povsem na vrh lanskega izbora britanskega mesečnika Wire, v zvezde pa ga kujejo tudi malodane vsi elektronski specialisti. Zdi se, da se elektronska glasba po milenijskem zatišju znova vrača v ospredje takšnih izborov, pa čeprav za zdaj še precej zadržano, predvsem z delovanjem posameznikov, ki znajo poiskati pot iz iztrošenih kalupov. Če govorimo o Cunninghamu, je ta njegov dosežek še imenitnejši, saj ustvarja v domeni klubske (plesne) elektronske glasbe, to pa že po defoltu utesnjujejo toga in stroga kvazipravila. No, očitno je tudi ta scena naveličana vedno istih ponavljank in se končno spet odpira svežim zamislim.

Darren J. Cunningham alias Actress znova prepriča s soulovsko senzibilnostjo.

Darren J. Cunningham alias Actress znova prepriča s soulovsko senzibilnostjo.
© © flickr.com

Drugače si astronomskega uspeha, ki ga je v zadnjih treh letih dosegel Cunningham, niti ni mogoče razlagati, saj mu pred izidom prvega albuma (Hazyville, 2008) ni uspelo pustiti vidnejših sledi zunaj razmeroma zaprtega londonskega klubskega podtalja. Sveže, izvirno in predvsem spoštljivo posodabljanje zapuščine raznorodnih elektronskih muzik s prvenca ga je tako rekoč čez noč izstrelilo v družbo najbolj čislanih sodobnih kreativcev. S ploščo Splazsh pa sedaj upravičuje odmevnost predhodnika. Prepoznavna estetika, ki se oplaja v izročilih detroitskega in čikaškega techna ter hkrati navdih išče v sodobnem dubovskem zvoku londonskega podtalja, znova prepriča s soulovsko senzibilnostjo in z bogato atmosferiko. Zaprašene, hipnotične, narkotične melodične linije se naslanjajo na razgibano paleto utekočinjenih ritmičnih vozlov, dinamiko pa jim narekujejo učinkoviti produkcijski triki in subtilno, pronicljivo poigravanje z detajli. Prednost pred sodobniki iz mlade struje elektronskih producentov Cunningham pridobi predvsem s formo skladb. Prevladujoči trendi narekujejo hitropotezno udarnost, ki navadno ne seže dlje od nastavkov posameznih zamisli, Britanec pa svoje domislice potrpežljivo in domišljeno kroji v dolgih futuristično nostalgičnih repeticijah. Plošča Splazsh ponuja vrhunski posluh, ki idejno sicer ne preseže pestrejšega predhodnika, toda koherenten paket razkriva, da je Cunningham izpilil svojo izvirno, svežo estetiko, ki prepričljivo štrli iz sodobnih elektronskih trendov. Bo njegov uspeh končno odprl oči zaspanemu klubskemu podmladku?


Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.