Marcel Štefančič, jr.

20. 1. 2011  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Film

Srbski film

Srpski film, 2010 Srđan Spasojević

/media/www/slike.old/mladina/kinosrbski_film.jpg

 

30 sekund imate, da zapustite dvorano!

William Castle, kultni filmar in grandomanski showman, je pred petdesetimi leti posnel serijo šokerjev (Macabre, The Tingler, The House on Haunted Hill, Homicidal, Mr. Sardonicus ipd.), ki jih je pospremil z zelo domiselnimi, bombastičnimi, efektnimi propagandnimi kampanjami, kar ga je prelevilo v Goebbelsa filmske publicitete. Ker pa je obvladal vse trike, ki niso potrebovali budžeta, so mu rekli tudi »Alfred Hitchcock za reveže«. Njegovi filmi so bili strašihiše, toda tudi dvorane, v katerih jih je vrtel, so bile strašihiše: sedeže je med projekcijami tresel, med publiko je pošiljal okostnjake, prestrašenim gledalcem je ponujal zavarovalne police, projekcije je prekinjal, da so odnesli to ali ono žensko, ki je od strahu »padla skupaj«, tri minute pred koncem psihotrilerja Homicidal pa se je na platnu prikazal 45-sekundni »Fright Break«, neke vrste svarilni premor, ki je dal tistim s slabimi živci pred srhljivim, šokantnim finalom možnost, da dvorano zapustijo. 45 sekund imate, da zapustite dvorano! Živo si lahko predstavljate, da je med publiko infiltriral tudi nekaj svojih plačancev, lažnih gledalcev, ki so začeli v trenutku, ko se je prikazal svarilni napis, vreščati in panično bežati iz dvorane. V časopisih je naslednji dan pisalo: Tako šokanten film, da gledalci iz dvorane bežijo! Tudi v razvpitem filmu Sam proti vsem, ki ga je Gaspar Noé posnel nekaj let pred še bolj razvpitim Nepovratnim, se je prikazal podoben napis: »Pozor! 30 sekund imate, da zapustite dvorano!« Tisti, ki so ostali, so tvegali, da jim bo ob morbidnem apokaliptičnem divjanju brezposelnega, deklasiranega, zblojenega, surovega, sociopatskega mesarja slabo, še toliko bolj, ker je Noé gledalca pred tem zvlekel v mesarjevo norost, v njegovo psihozo, ali bolje rečeno: Noé gledalca najprej prisili, da se poistoveti z mesarjem (vsi ostali liki so še bolj odvratni, še manj sprejemljivi), potem pa temu mesarju, ki je obtičal v trebuhu svoje nacije, pusti, da v imenu gledalca počne grozljive, neizrekljive reči. Gledalcu je slabo, toda ne zaradi tega, kar počne mesar, ampak zaradi svoje lastne subjektivne investicije v to, kar počne mesar, ki »izbruha« ves svoj neprebavljeni gnus. Samemu gledalcu pa gre na bruhanje, ker je hotel, da gre mesar v svojem nihilizmu in svoji transgresivnosti do konca - in to ne glede na posledice. Film Sam proti vsem je - tako kot Nepovratno - za tiste, ki mislijo, da jih ne more nič več šokirati.
Natanko to bi lahko rekli tudi za Srbski film: film za tiste, ki mislijo, da jih ne more nič več šokirati. Film je mnogim zašibil kolena, jih zgrozil in zmrazil, jim zvil želodce - ponekod so ga prepovedali, ponekod ustavili, ponekod porezali, z nekaterih festivalov so ga izključili, na nekaterih festivalih so se represiji izognili tako, da so priredili »privatno projekcijo«, v Srbiji so sprožili preiskavo. Nekaj minut pred koncem bi se lahko povsem mirno prikazal svarilni napis: 30 sekund imate, da zapustite dvorano! Miloš (Srđan Todorović) je porno zvezdnik, znan po močni, trajni, »morilski« erekciji, toda pornografije ima dovolj, zato jo počasi opušča. Ker ima ženo in otroka, sanja o srečnem, smiselnem, varnem, že skoraj kičastem družinskem življenju. Ker pa je Srbija tako morbidno razštelana in tako svinčeno depresivna, da so to res le sanje, bi ga lahko socialno odrešil le čudež. In čudež pride v obliki art filma. Vukmir (Sergej Trifunović), lokalni pornograf, mu namreč ponudi bajno plačano vlogo v art filmu, pri katerem scenarija ne bo vnaprej poznal. Hej, art filmi so pač spontani in nepredvidljivi. In res, napotke dobiva prek slušalk, povsod ga spremlja filmska ekipa, tako da se zdi, da nastopa v resničnostnem šovu - v resnici nastopa v snuffu, ki ga vodi od ponižanja do ponižanja, od sperme do krvi, od mazohizma do sadizma, od dilda do macole, od sodomije do rigor mortisa, od nefrofilije do ledofilije in od malih šokov do finalnega šoka, ki je tako tektonski, da vam bo možgane poslal na sever, in obenem tako groteskno logičen, da si ga film res zasluži. Ni priblefiran, ampak priborjen.
Srbski film, film-v-filmu, je unikatna in originalna demonstracija moči filma, Državljan Kane balkanskega filma, prežet z zamorjenim postapokaliptičnim laissez-faire. Srbijo prikazuje kot deželo, v kateri miti in urbane legende slej ko prej postanejo kri in v kateri so politični očetje, ki posiljujejo nacijo, le transfiguracije ćaletov, ki posiljujejo svoje klince. O srbski družini, vrednosti človeškega življenja, domačijski pravoslavnosti, eksotični nedolžnosti, normalnosti in povojnem idealizmu nima nobenih iluzij. Tisti večni avdiciji, na kateri je Srbija, in srbski antiojdipski zaljubljenosti v hipnotične ćalete pa pošlje poljub smrti, ko ves neprebavljeni gnus - vse tiste srbske vojne, vse tiste klavnice, vse tiste eksekucije Škorpijonov, vsi tisti politični atentati, ves tisti posttravmatični stres, vsa tista obsedenost z nacijo, ves tisti kaos, vsa tista korupcija, ves tisti gangsterizem, vsa tista non-stop recesija, vse tisto srbsko samoponiževanje, vsa tista srbska grandomanska avtodestruktivnost - ritualno in katarzično bruhne iz trebuha nacije, v katerem je obtičal vodljivi, daljinsko upravljani, hipnotizirani Miloš, prvi kurac nacije. Film Sam proti vsem je v primerjavi s Srbskim filmom videti le kot »risanka za odrasle«, če naj si izposodim Milošev izraz.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.