Dokaži, da si nedolžen
Obrnjeno dokazno breme bi lahko prineslo nekaj zdravega strahu, a tudi nevarnost zlorab
© Tomaž Lavrič
Poštenost je očitno neumnost, gospodarski kriminal se splača, je Harij Furlan, vodja slovenskega FBI, svareče rekel oktobra lani na posvetu o razširjenem odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja z obrnjenim dokaznim bremenom. Ta novost kazenske zakonodaje naj bi pomagala, da bi v Sloveniji učinkoviteje zatirali gospodarski kriminal. Vlada ima to po novem za svojo pomembno prioriteto.
Lažje odvzemanje sumljivega premoženja in obrnjeno dokazno breme sta zahteva trenutka - zdita se preprosta, učinkovita, ostra do sumljivih tipov in zato tudi popularna.
Zdaj se lahko premoženjska korist odvzame le v omejenem obsegu. Če ima nekdo milijon evrov in je obsojen za kaznivo dejanje, s katerim si je pridobil 100.000 evrov, mu 900.000 evrov ostane, tudi če so nabrani skrajno sumljivo. Razširjeni odvzem gre dolg korak naprej: nanašal bi se na celotno sumljivo premoženje obsojenega, da je pridobljeno čisto, pa bi moral dokazati obsojeni. Če ne bi bil prepričljiv, bi izgubil vse. Novost bi torej imela dva nujna pogoja - pravnomočno sodbo in sumljivo premoženje.
Sprememba bi bila velika, za nekatere revolucionarna. V igri so različne pravice, od domneve nedolžnosti do pravice do zasebne lastnine. Gre morda tudi za osnovno filozofijo kazenskega prava.
Na omenjenem posvetu sta z drastično različnimi mnenji nastopila znamenita pravnika Ljubo Bavcon in Boštjan M. Zupančič. Na kratko ju povzemimo.
Zupančič: to je zelo dobra pobuda, ki morda prebuja imunski sistem države (policija, sodišča itd.). Če ta ne deluje, vodi to v anarhijo in družbeni razkroj. Potem ne deluje nikakršno sklicevanje na načela, ker jih več ni. Deluje samo strah. V Sloveniji se je zgodil rop stoletja, prisvojitev 50 let težaškega dela slovenskih delavcev. To je bilo zakrinkano z leporečjem o človekovih pravicah. V zvezi z lastnino ni mogoče govoriti o temeljnih človekovih pravicah. A vendar kažemo pri tem čudno občutljivost. Obrnjeno dokazno breme je absolutno potrebno - gre samo za to, da se ukradeno laže odvzame tatovom.
Bavcon: represivni pogled na svet je postal paradigma in filozofija uradne kriminalitetne politike Zahoda in EU. Ta paradigma pojmuje kazensko pravo in represivne državne organe kot najmočnejše orožje države za vladanje in urejanje družbenih vprašanj. Imunski sistem res slabi, toda ali je treba zato spremeniti paradigmo? Zgodovina se lahko ponovi, totalitarni sistemi se lahko vrnejo. Nevarnost avtoritarnega, enoumnega, učinkovitostnega modela splošne politike, in to ob huronskem ploskanju nahujskanih množic, je velika, še zlasti v globalni krizi. Na spremembe kazenske zakonodaje je treba gledati v tej luči.
Goran Klemenčič, šef protikorupcijske komisije, se je na istem posvetu postavil nekako na sredo: če se povečana moč države dotakne mnogih državljanov, se strinjam z Bavconom. Ko govorimo o učinkovitejšem omejevanju korupcije in gospodarske kriminalitete, profesorji pa začnejo razlagati, da nas bo to pripeljalo na Goli otok, tega ne podpišem. Država ta čas ne zlorablja odvzema protipravne premoženjske koristi, saj na tem področju še dolgo ne bomo učinkoviti.
Večina poznavalcev priznava, da so predvidene spremembe kočljive. Toda izrecnega zavračanja je malo. Na splošno se zdi, da praktiki zahtevajo odločne spremembe, teoretiki pa stroge omejitve sprememb. Vtis je tudi, da se za obrnjeno dokazno breme bolj navdušujejo mlajši pravniki. Odprto ostaja, koliko je za brzdanje gospodarskega kriminala primerna sedanja zakonodaja. Tudi njeni zagovorniki priznavajo, da njene možnosti niso bile izrabljene - to potrjuje sveži val različnih zamrznitev premoženja. Policija, tožilstvo, sodišča so togi sistemi, ki slabo sodelujejo in slabo prisluškujejo dogajanju v družbi. S tem v zvezi je zanimiv po svoje bizaren argument: predlagane novosti bi bilo dobro uvesti tudi zato, ker represivne organe iz negibnosti praviloma potegne le nova zakonodaja.
Pritisk za zaostrovanje kazenske represije se krepi. Kriza je, gospodarski kriminal narašča, kaznovalni sistem se zdi mrtvouden. Jeza na elite narašča in politika jo skuša povsod ublažiti prav z zaostrovanjem zakonodaje. Svoje prispevajo paničarji, politični demagogi in pogosto vsiljiva priporočila od zunaj.
Toda prevelika gorečnost je nevarna. Zlatan Dežman, sodnik, pravi: tendenca valjenja dokaznega bremena z države na obdolženca ogroža domnevo nedolžnosti, ki je temeljni obrambni mehanizem posameznika pred neupravičenimi posegi države. Kriminal ni uničil nobene družbe, teptanje človekovih pravic pa vsako, zato se lahko zamislimo nad temi prvimi koraki, ki spodkopavajo filozofski temelj našega kazenskega prava.
Tudi bolj konkretnih nevarnosti ni malo.
Pri obrnjenem dokaznem bremenu bodo sodniki v skušnjavi, da ga po liniji najmanjšega odpora prevalijo na obtoženca. Zaplemba bi se lahko sprevrgla v nekakšno nadomestno kazen. Gledano ekonomsko bi utegnila slepo uporabljena represija dušiti tveganje, brez katerega v gospodarstvu marsikdaj ne gre. Gledano politično bi SDS, če bo zmagala na volitvah, dobila dobro pripravljen teren za zlorabe ali nadaljnje zaostritve (stranka hoče odpraviti trajni sodniški mandat). Predvsem pa se ne ve, kje se lahko zaostrovanje represije konča. Tožilec Zvonko Fišer: enkrat uvedeno obrnjeno dokazno breme bo kot plevel. Z njim se lahko samo še boriš, iztrebil ga ne boš nikoli več.
Zaostrena represija je vsekakor dvorezna. Vendar je omenjenima novostma težko nasprotovati - predolgo smo gledali kričeče primere nedotakljivosti raznih manipulatorjev. Pravnost je najšibkejša na področju, kjer so škode največje, ljudje pa najobčutljivejši.
Za slabo stanje seveda ni odgovorno samo sodstvo. Več krivde nosi politika, ki je v grdi mešanici dopuščene tranzicijsko-neoliberalne retorike in pohlepa soustvarjala tajkune, hromila nadzorne organe, držala na kratko davkarijo in policijo itd. Po svoje je perverzno, da politika kočljivo zaostrovanje zdaj prelaga na ramena sodstva, ki je za anomijo in gospodarski kriminal krivo bistveno manj, sama pa se dela neomadeževano. A to ne pomeni, da je sodstvo nedolžno. Bilo je preveč pasivno, pohlevno in neobčutljivo za spremembe v družbi. Če bi v celoti uporabljalo sedanjo zakonodajo, predlagane zaostritve najbrž sploh ne bi bile potrebne. Hkrati bi bilo na boljšem glasu in manj ranljivo za zunanje pritiske.
Razširjena zaplemba premoženja in obrnjeno dokazno breme bosta najbrž uvedena, vendar z dokaj strogimi omejitvami. To se zdi ustrezna rešitev. Sodišča bodo imela bolj proste roke, a tudi večjo odgovornost - še bolj bodo morala paziti, da sodb ne bodo krojila po javni všečnosti ali tihem nareku politike. V sferi (gospodarskega) kriminala bi lahko zavladalo nekaj več zdravega strahu, med ljudstvom nekaj več zaupanja v pravnost. Toda čudežev še tako zaostrena kazenska represija ne more prinesti. Večja higiena v gospodarstvu in nasploh je stvar časa in vseh delov družbe, najbolj pa politike.
Pri tem je dobro imeti pred očmi tudi to, da nismo ena sama Sodoma in Gomora.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.