10. 3. 2011 | Mladina 10 | Kolumna
Nemoč Zahoda
Ali je “Zahod” res prepričan, kam vodijo dogodki in kje je njegovo mesto?
Tiho sta prepluli ameriški fregati Sueški prekop. Toliko, da se je to v svetu zaznalo. Ne premalo, ampak tudi ne preveč. Kajti tisti trenutek Američani niso vedeli, kaj bi z njima, razen tega, da se opazi neka navzočnost Združenih držav. Ne manj, toda nikakor ne več od tega.
Odkar je začelo grmeti in topotati na Bližnjem vzhodu in v arabskem svetu, v ameriški politiki ni več čutiti prejšnje, resnične ali ne, gotovosti. V njenem obnašanju ob egiptovski krizi in drugod ni opaziti dobro zasnovane zamisli. Tisti svet, na katerega so bili navajeni in so ga pridno izkoriščali z vso močjo velike sile - kako se že temu reče - supersile (ene in edine), se je v nekaj mesecih nenadno spremenil. Trdni voditelji tistih držav so odšli ali pa jim napovedujejo, da bodo morali oditi. Američani so bili spoštljivo vdani Mubaraku do njegovega zadnjega nastopa, ko se je zdelo, da bo obstal. Množice ga niso zrušile, da bi škodovale ameriškim interesom. O ameriških interesih so kratko malo pozabili govoriti.
Ali je »Zahod« - še bom to pot uporabil to besedo, ki po mnenju nekaterih zdaj zajema tudi našo deželo, čeprav raje uporabljamo kak drug izraz - popolnoma prepričan, kam vodijo dogodki in kje je njegovo mesto? Z vmesnim obdobjem, s propadom »druge supersile« Rusije, je nastalo blaženo neravnovesje v prid, no, saj smo rekli, Zahodu. Pojavila se bo sicer Kitajska, za razmišljanje o njej pa je še čas. Za nemirne dežele, ki se znebijo ali se pripravljajo znebiti svojih potentatov, so kazali na Zahodu razumevanje v strogo določenem, ne prevelikem obsegu.
Zdaj pa Gadafi! Pisec ta trenutek ne ve, koliko časa bo trajala državljanska vojna v Libiji. Vseeno. Tudi to gre drugače, kot je bilo sklepati iz odločnih izjav na samem vrhu v Washingtonu, naj se gospod umakne in pusti narod, naj si ureja življenje drugače, vsekakor v skladu s svetovnimi, bomo rekli, interesi. Gadafi misli drugače. To se je vedelo, ampak svet, tudi Amerika, se je pač z njim do zadnjih dogodkov še znal pogovarjati.
In imeti z njim dobre denarne zveze! V skladu njegovega sina je vložen tudi denar raznih Rothschildov, članov britanske kraljevske hiše, poplave italijanskih mogočnežev in celo nekaterih Američanov, ki imajo kaj pod palcem! Libija ni del Zahoda, ampak Zahod je njen denar jemal zelo resno.
Na Libijo so se tudi jezili, predsednik Reagan jo je dal nekoč celo napasti iz zraka (zadel je Gadafijevo palačo, ne pa šotora v puščavi, kjer je Libijec bil). Vendar so se z zdaj obsojanim Libijcem, ki mu ukazujejo, naj odide, on pa tega noče prostovoljno, vezi pletle z vso energijo, kolikor je je razviti zahodni svet sposoben. Človekove pravice so eno, denar in nafta nekaj čisto drugega. Če je denar preskrbljen, se s pravicami lahko nekoliko počaka. Amerika jih ni pozabila, čakati pa je vedno znala. Evropa in preostali svet sta bila pripravljena čakati, če so to storile Združene države.
Egipčanom je bilo rečeno, naj le vzklikajo svobodi in demokraciji, toda zmerno. Najbolje bi bilo, da obdržijo vojake, s katerimi ima Pentagon bratovske odnose. To so egiptovske množice vsaj za zdaj pripravljene storiti. Kaj pa Savdska Arabija s kraljem, ki še ni razpustil svojega harema? Naj ostane, vsaj dokler ne pride čas. Čas pa naj teče v skladu z ameriškimi interesi.
Velika neznanka je sedaj, da se ne ve več, koliko časa lahko vse ostane, kot se je svet, zlasti pa Američani, navadil! Ameriki ni mogoče očitati površnosti. Njena velika mesta so prepolna raziskovalnih institucij, ki imajo svet obdelan do zadnjega detajla. Naj ne skrbijo tisti med nami, ki mislijo, da Slovenije nimajo znanstveno obdelane. Imajo tudi to. Vedo vse, vendar z uporabo svojega velikega znanja pogosto zadenejo v prazno.
Saj bi lahko ob francoskem razkroju na Indokitajskem ravnali pametno, kot zdaj ob Egiptu. Pa so si rekli, da bodo tisto zadevo izpeljali bolje od Francozov. Sledila je katastrofa, ki jo je velika ameriška zgodovinarka Barbara Tuchman označila kot veliko norost. Ali se je Amerika iz vietnamske katastrofe naučila vsega, kar bi bilo treba? Sledili so zalivska vojna, v kateri so pustili Sadama Huseina živeti, pa Irak in Afganistan, kjer se ne obeta nič dobrega. Ameriški raziskovalni inštituti so eno, resničnost je nekaj povsem drugega.
Tisti prehod dveh ameriških manjših bojnih ladij ima svoj zgodovinski smisel. Tu sta zapisani velika (čeprav ne vedno najpametnejša) svetovna moč te sile v časih, ko jo je navzočnost druge takšne sile samodejno delala še večjo, in neizogibnost njenega konca. O čem zdaj razmišljajo tisti, ki upravljajo še vedno nesramno velik ameriški vojaški stroj? Pač o tem, da bo demonstracija moči, najskromnejša, ki je mogoča, morda zadostovala. Naj Gadafi za božjo voljo razume, za kaj gre, naj se umakne. Če bi se to zgodilo, si bodo tudi Američani in drugi na Zahodu oddahnili in šli naprej svoja pota. Le da ne zahtevajo od njih preveč. Naj se arabske dežele lepo razvijajo, z nekoliko več demokracije, ki pa ne sme ogrožati tujih interesov in seveda mora pustiti Izrael pri miru.
Kralj Lear je Shakespearova največja tragedija. Zato vsebuje tudi nekaj tistega, brez česar ni življenja - nekaj komičnega. Kralju se ruši njegov svet, ne da bi to opazil, čeprav mu njegov dvorni norec, filozof, to venomer govori. Tudi Zahodu občasno govorijo, da vodi do drugih slepo politiko, ki ga lahko stane krono. Za zdaj bo stala tudi nekaj draguljev, ki so jih neki nespametni zahodnjaki zaupali Gadafiju. S tem se zadeva ne bo končala. Zahod je želel, da bi se mu drugi prilagajali, in se tako obnašal. Zdaj se od njega pričakuje, ali pa je neizogibno, da se bo on prilagodil svetu. Tisto, kar se govori, denimo o princu Andrewu, ki ima denar pri Gadafiju, je samo nepomemben delček zgodbe o današnjem svetu. In o Zahodu. Sicer pa tole: ali Zahod, kot smo ga bili vajeni, še obstaja! Zakaj naj bi bil ruski komunizem edino, česar smo se v zadnjih sto letih znebili?
Pripomba. Nekoč v mladosti sem videl sijajno uprizoritev Leara v moskovskem židovskem gledališču. V jidišu. Kralja je veličastno igral slavni Michoels, tisto tragično in tisto komično. Stalin ga je dal ubiti. Komično se je dalo odstraniti tudi tako.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.