7. 4. 2011 | Mladina 14 | Kolumna
Vsi skupaj, a vsak zase
Evropska unija, v katero, kot mislimo, trdno spadamo, stopa v krizo. Morebiti se bomo jutri še znali o vsem dogovoriti, morda pa tudi ne.
Ko gledamo oddaljevanja, približevanja, zbliževanja in vnovična oddaljevanja v sedanji politiki tiste mase, ki jo imenujemo Zahod, se, sicer malce ironično, spomnimo časov obstoja Sovjetske zveze. Kako je bilo takrat enostavno! Ali si je mogoče predstavljati, da bi v tistih trdnih časih Nemčija imela nevtralen položaj?! Ali bi bilo takrat mogoče, da bi Združene države dopuščale, da neko skupno vojaško potezo vodijo Evropejci? Ameriki pa se zdi modro, da se, kot sedaj v zvezi z Libijo, drži v zadnjih vrstah. Da brez ironije gleda, kako se Francija napihuje, da bi se močneje postavila kot voditelj v mednarodni akciji proti Libiji, akciji, pri kateri sodelujejo tudi Američani, skoraj kot pešci?!
Ko je bilo ugotovljeno, da je hladna vojna dveh supersil z močnim dobro orkestriranim spremstvom za nami, zelo dolgo nikomur ni prišlo na misel, da bomo vstopili v mednarodne krize, zlasti v odnosih s tako imenovanim tretjim svetom, ko se bo tako zelo disciplinirana in vdana država, kot je bila vse od poraza v drugi svetovni vojni Nemčija, na lepem zbudila in zavzela v svetovni organizaciji neko drugačno, nevtralno mesto. Da bi ji skupna politika Evropske unije pod nikoli problematiziranim ameriškim vodstvom ne pomenila dovolj, da bi se v ključnih svetovnih razpravah brez premisleka postavila v prvo vrsto za vodjem, in vedno je bil vodja samo eden in edini.
Po libijskih dogodkih je popolnoma sprejemljivo vprašanje, ali se ideal skupne politike v Evropski uniji, o katerem si nihče nikoli ni upal dvomiti, ni začel odmikati, ali nismo z glasovanjem o potezah proti Gadafiju, ki še vedno, za zdaj, pooseblja svojo državo, stopili na tla »klasične« politike. Saj niti denimo »Srčna antanta« ni pomenila takšne enotnosti, kot jo je svet doživljal ob nekdanjem spopadu Amerike in Sovjetske zveze. Pa se vrnimo k nemškemu primeru. Ali bi si še včeraj kdo resno predstavljal, da bo Nemčija jasno povedala, kako v Libiji ali ob Libiji ne bo sodelovala s Francijo in z drugimi in ne bo pošiljala svojih bojnih ladij v Sredozemlje?! Sploh pa, ali bi si lahko predstavljali - če vzamemo samo Evropo -, da bosta glavni članici Evropske unije, tisti, ki govorita o novem hitrem vlaku evropskega združevanja (na katerega imata sicer zelo različne poglede), nastopali skupaj, ko pa imata očitno zelo različno mnenje o jedrski energiji!
Ali lahko, če nadaljujemo, govorimo o potrebnem medsebojnem razumevanju v Uniji, če ena vodilnih članic, Nemčija, predlaga politiko strogega kaznovanja članic, ki finančno zaostajajo, Francija pa bi pri tem ostala veliko liberalnejša? Evropo zdaj v resnici vodita dve sili, bolje bi bilo reči polsili, ki imata o njej zelo različne predstave in se še ne ve, ali bosta lokomotivo napajali s takšno ali z drugačno energijo.
Zadeva postaja aktualnejša, kot bi človek mislil, spet če vzamemo libijski primer. Predsednik Obama je dal vedeti - in sicer precej razločno -, da v nekaterih pomembnih mednarodnih sporih (spet se vrtimo okoli Libije) v vojaških napadih (gre za Libijo, ne le za Gadafija) lahko »stopi korak nazaj od poveljevanja«, se pravi, da Amerika prvič v času po drugi svetovni vojni nima nič proti temu, da akcijo vodi kdo drug - denimo Francija, predsedniku katere je prav zdaj zelo pomemben predvolilni uspeh! Amerika pa naj bi ubogala?!
Pa še to. Nad Severno Afriko divja vihar, ko skupaj nastopa precej široka mednarodna zveza, v kateri niso le zahodne sile, tisti pa, ki bi pri takšnih zapletih vedno predstavljali javno svetovno opozicijo - mislim na Rusijo in Kitajsko -, niso več ideološko osamljeni, saj drugače od Zahoda nasploh nastopa ... tudi Nemčija! Ta se sicer v novi vlogi ne počuti najbolje in samo vprašanje časa je, kdaj se bo odločila za dejanje sprave s svojimi naravnimi zavezniki, če tako rečem. In vendar smo doživeli, da Združene države omahujejo ob misli, da bi kot vedno vodile neko velikopotezno akcijo, pripravljene so nekoliko zamižati in pustiti naprej neke nervozne manjše zaveznike, kot je Sarkozyjeva Francija.
To so novi časi, če hočemo ali ne, če smo na to pripravljeni ali ne. Lahko mirno rečemo, da na novo dobo mešanja kart še nismo pripravljeni. Pomislimo le, kako se bodo morale potruditi manjše dežele velikega zavezništva, da bi ujele korak v novi svetovni igri, ko stara zavezništva ne veljajo več toliko, kot so, in ko se mora vsak, če hoče ali ne, na novo opredeliti do svetovnega dogajanja. Samo pomislite, kaj pomeni, da Američani težkega srca razmišljajo, ali ne bi prepustili neke pomembne mednarodne akcije Francozom in Angležem in še komu, čeprav jim seveda izredno zapletene razmere v Afganistanu in še kje, kjer umirajo njihovi vojaki, naravnost vsiljuje potrebo, da svoje globalne ambicije naredijo nekoliko manj globalne.
Sebi pa bi morali pri vsem tem, morebiti tudi težkega srca, reči: Evropska unija, v katero, kot mislimo, trdno spadamo, stopa v krizo. Morebiti se bomo jutri še znali o vsem dogovoriti, morda pa tudi ne. Razmišljali smo o tem, ali ob nekem sporu lahko imamo drugačno mnenje, da ne bi prizadeli enotnosti Unije. Zdaj so nam drugi, večji, pokazali, da je ta enotnost vprašljiva in da je čas, da o vsaki stvari razmišljamo sami. Evropska unija ne razpada, se zdi, vendar pa je očitno da je neurejeni položaj skupne valute - ki niti ni vezivo za vse članice - že vplival na stopnjo enotnosti. Ko se začne govoriti o različnih vlakih, ne pa o enem samem, moramo postati pozorni. Pravijo, da brez enotnosti Evropa - Unija ali drugače - ne more vplivati na druge svetove. Res je, toda še hujše bi bilo, če bi spregledovala notranje razlike. Moramo se potruditi, da lahko ostanemo skupaj. Vendar moramo tudi misliti s svojo glavo in za svojo glavo. Poglejmo največje člane: mislijo vsak zase. Francija, Britanija in zdaj še Nemčija vodijo svojo nacionalno politiko. Kaj pa drugi?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.