21. 4. 2011 | Mladina 16 | Kolumna
Človekoljubna hinavščina
Ali ne zahtevajo preveč od Gadafija, samo zato, ker je diktator?!
Morija po Libiji, zdi se, teče od nekega konca k začetku. Nekoč so si velike zunanje sile privoščile, da so se domačini dodobra stepli, potem so posegle vmes. Zdaj se niti ni vedelo, kaj se na tleh dogaja, bilo pa bi tudi vseeno. Ameriški predsednik je rekel jasno, jasneje ne bi mogel: Gadafi mora oditi. Začelo se je zavezniško bombardiranje, nam znano iz časov bombardiranja Srbije. Sodelovali smo takrat, nekako. Bombniki so ponoči preletavali Slovenijo, ker Avstrije ne bi mogli. Je nevtralna, in na to je takrat tudi jasno opozorila. Brez besede so jo Američani ubogali.
Človek težko verjame, toda zahodne sile, če se niso kot Nemčija držale ob strani, so odločno zagotovile, da bodo iz zraka - za kopensko akcijo bi bila potrebna nova resolucija Varnostnega sveta - bombardirale ne le človekoljubno, ampak izključno zaradi reševanja civilistov, ki naj bi jih grozni Gadafi pobijal. Tri desetletja in pol je smel delati, kar je hotel, zdaj pa se je v zahodnjakih rodilo človekoljubno nagnjenje. Bližnja prihodnost bo potrdila ali ovrgla rezultate. Tudi v Srbiji niso hoteli zadeti prebivalcev. A bombe z osiromašenim uranom so le prinesle posameznim krajem raka in levkemijo.
Američani se držijo nekoliko zadaj, najbolj se zaganjajo britanska in francoska letala. Da, francoska! Hkrati so Francozi pravkar sodelovali v političnem čiščenju Slonokoščene obale, kjer so se neki politiki obnašali necivilizirano. No, saj niso vmes posegli le Francozi. Oporišča nekdanjega predsednika Gbagba, ki ni hotel mirno oditi, so bombardirale tudi enote Združenih narodov, kar ne delajo zlahka. Svet se ni niti spomnil, da bi svetovna organizacija lahko uporabila še kaj poleg besed. Skratka, v Afriki se pridno bombardira.
V Libiji pridno bombardirajo enote predsednika, ki noče ubogati Obame in drugih in noče prostovoljno oditi. Prosim vas, ali ne zahtevajo od njega preveč, samo zato, ker je diktator?! Saj tako dolgo mirno živimo poleg diktatorjev! Francozi seveda lahko imajo svoje zgodovinske razloge za nenadno bombaško vročekrvnost. Morali so iz Indokitajske, to še ni pozabljeno. Takšna sramota za francoske trikolore, ki se ne čutijo oprane niti po petdesetih letih. Saj jih Američani razumejo, še zlasti, ker so sami brezupno zapleteni v Afganistanu, če že ne tudi v Iraku. Beli človek ni popolnoma drugačen, kot bi ga opisal Kipling. Je beli človek.
V britanskem časopisju sem pravkar prebral, da je že čas pokesati se zaradi brutalnega ravnanja z ljudstvom Kikuju v Keniji, v tistih zadnjih kolonialnih letih. O brutalnosti je najbolje razmišljati človekoljubno pol stoletja pozneje. Morebiti bo treba tako o nasilju intervencionistov razmišljati tudi v zvezi z Libijo. Nekoč, ko bodo ocenjevali svoje ravnanje, poleg ravnanja hudega in že obsojenega libijskega diktatorja (Obamov nenadni: Gadafi, oditi moraš), se bodo kritično obdelovali tudi v zahodnih prestolnicah. Zdaj ni časa za to, niti ga ne bo, razen če po zgledu z Balkana po naključju ne zadenejo kakšnega kitajskega veleposlaništva. Huda reč, tisto.
Videti pa je bilo še nedavno vse tako mirno. Angleži, Francozi, na skrivaj celo Američani so imeli z diktatorjem urejene in denarno nadvse uspešne odnose. Italijanski državnik klovn pa mu je celo poljubljal roko. Kako berlusconijevsko! Sicer pa, bodimo pošteni. Ali se ni Gadafi res obnašal nadvse brutalno? Ali ni začel res pobijati svojega ljudstva! Če bi se potemtakem pripetilo, da bi kaka odvržena bomba ubila tudi civilista, bi bil to resnično majhen stranski učinek. Pomembno je vedeti, da zahodni bombniki tega niso hoteli. Cilji so bili jasni, majhne napake tega ne spremenijo.
So seveda države, tudi takšne, ki jih stare sile zdaj morajo priznati za velike (BRICS itd.), toda sploh ne odobravajo vojaškega posega v Libiji. Modro pa molčijo nekatere bogate države tretjega sveta, ki bi jim tudi lahko očitali nečlovečnost, pa tega zahodne sile ne storijo. Ali kdo v sedanjih razgretih razmerah omenja Savdsko Arabijo, Zimbabve ali še koga? Začeli so govoriti o Siriji, tam bi se zadeve utegnile razviti v nevarni smeri, kot v Egiptu ali Tuniziji. Vendar se tudi o tem govori previdno.
Zahodne sile si ne morejo več privoščiti brezbrižnosti, ko gre za nekoga v interesni sferi, ki so jo imele za svojo, in jo pravzaprav še imajo. Nastopajo pa selektivno. Selektivna je tudi človekoljubnost. Saj nihče ni niti z besedico omenjal morebitne okrutnosti, če bi res šlo za odstranitev polkovnika Gadafija (tega statusa mu niti najhujši zahodnjaki ne jemljejo). Ne njemu ne njegovim ljudem, ki se borijo neznano kako in zakaj. In koliko jih je? Ali so sploh Libijci? Nekatere so hoteli zadeti iz zraka, a so namesto njih pobili upornike, ki se borijo za demokracijo, tako pravijo. Natu vendarle ni žal, da se je to zgodilo. Zakaj ne označujejo natančneje, kdo so, ko se srečujejo z Natovimi bombniki!
Rekel sem Natovimi. Se sme reči tako? Dobršen del tistih, ki so v Natu, sploh ne ve, ali ta ravna prav. Nekateri so se dali sprejeti v Nato zato, ker so hoteli v Evropsko unijo, pa se jim je nekako zdelo, da se ob takšni želji hkrati išče pot »v EU in Nato«, dasiravno so v prvi tudi nekakšni nevtralci, ki v Nato sploh nočejo in kljub temu verjamejo, da so normalno razvite države (Finska, Avstrija, Irska). Komu je prišlo na misel, da ti dve skupini izenačuje?
Skratka, bije se boj za Libijo, a proti njenemu dosedanjemu vladarju naj bi se postavili vsi tisti, ki so z njim še včeraj uspešno (še kako uspešno!) trgovali in sodelovali. Naravnost neverjetno je, kako se medsebojni odnosi v današnjem svetu bliskovito spreminjajo. Danes poljub, jutri izgon. Včeraj gostoljubnost do beguncev iz Afrike, danes prepir med evropskimi silami, če bi se nanje nanašal schengenski sporazum in bi se začeli sprehajati po vsej Evropi, namesto da ostanejo v prenatrpanih taboriščih Lampeduse. Le kaj bodo evropske zaveznice storile, ko bodo iz Afrike namesto stotisočev začeli prihajati milijoni upajoč, da bo Evropa, kot nekoč za Evropejce Amerika, prav to: obljubljena dežela!
Obljubljena dežela je ta hip, prek svojih slavnih članov, Britancev in Francozov, še odmetavala bombe nad Afriko. Te bombe naj bi zagotovile demokracijo. Saj govorimo o človekoljubnosti, kajne? V tej obliki je imamo dovolj. Smo človekoljubni in pika!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.