Andrej Predin: Učiteljice

+ + + +

Še vedno v šoli

Predin že v svojem prvencu Na zeleno vejo z montažo izsekov gradi zgodbo o zagatah odraščajnikov v štajerski prestolnici v času tranzicije. Ležerno se sprehaja skozi spomine, ki jih osmišlja zapisovalski zdaj, zapis je zgoščen okoli družine pripovedovalca, ki jo najbolj zanima, kako priti do denarja. Kako priti na zeleno vejo. Zaradi tematike in fingirano nevedne pripovedne pozicije, zaradi posebnega lotevanja obdelane teme in optike, ki je blizu mladostnikom, je bila nanizanka na nedoločljivi meji z mladinsko literaturo.

Tudi Učiteljice so komponirane z nekaj temami, prva med njimi je poučevanje na osnovni šoli, kamor pripovedovalca po študiju biologije vzamejo v službo, ker je tam civilno služil vojaški rok. Ob zgodnjih spominih, recimo na zavest o lastni smrtnosti ali o pubertetnih zagatah, se pojavljajo poročila o aporijah sveta odraslih, prva velika zaljubljenost, ki se je prehitro spremenila v plemenito prijateljstvo in so tako priložnosti za otipavanja in podobno, kar izdatno počnejo vrstniki, splavale po vodi. Druga pripovedna linija je šolsko letovanje na morju, tretja zbornica in sploh vse o šoli in okoli nje, zdaj s stališča kot da pedagogov, nič manj naivno kakor v prvencu.

Večjo vlogo ima avtorefleksija, ki nadgrajuje ironijo. Fragmenti so okleščeni in našpičeni kljub nekakšni ležernosti, z nizanjem v valovih osvetljuje ovire na poti. Zbornični liki so razmeroma nesposobni, zdi se jim, da gre vsem drugim bolje, da so skoraj zaostali v razvoju. Potem to misli včasih tudi okolica. Zato veliko sanjarijo, recimo o tem, da so veliki pisatelji z mednarodnimi ljubicami. Nedvomna duhovitost te proze vznika iz nesporazumov, humornost črpa iz razlik, ki nastanejo med zapisom in bralčevim razumevanjem; težave odraščanja so presvetljene dvakrat, kot nedoumljiva pragmatičnost odraslih, ki se kaže kakor nelogičnost; takoj potem se odrasli znajdejo pred nerešljivimi težavami, kako prepričljivo odgovoriti na večni otroški zakaj. Predinove rezonerje nategnejo dvakrat, enkrat odrasli kot otroke, drugič otroci kot učitelje. Zato so stvari dvakrat smešne, z repeticijo in vari-iranjem se humor redi.

Predin je luciden opazovalec, popiše, kako pod povrhnjico dobrih namenov drug z drugim manipuliramo in si drugega poskušamo priličiti, serija teh drobnih izdaj se kaže kot prilagajanje družbi, kot odraščanje. Njegovi junaki ostajajo zunaj, do pojavov imajo distanco in zdravo skepso, vidijo mehanizme in jih na zgoščen, aforističen in paradoksalen način rezonirajo. Učiteljice so kompozicijsko okretne, teme vstopajo kot v fugi, spomini na otroštvo in ponovitve izostrijo nesmisle vzgojnega procesa, občasno ugledamo mehanizem, stroj, ki omogoča družbeno učinkovitost. Učiteljice spregovarjajo na nov, svež in duhovit način in potrjujejo inovativnost in prepoznavnost te pisave.