Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

19. 5. 2011  |  Mladina 20  |  Kolumna

Po eksekuciji

Naj si to svet zapomni. Pravne norme so bile tisti trenutek le še ameriške pravne norme.

Mladim, ki so ob vesti o umoru Osame bi Ladna razposajeno skakali in klicali po nekaterih ameriških mestih, so celo nekateri resnejši in popolnoma rodoljubni starejši ljudje zamerili, ker so tako slavili nekaj, kar je ob vsej pravičnosti vendarle bila eksekucija. Popolnoma čista eksekucija, saj si nihče niti ne predstavlja, da so v tisti pakistanski sobi, kjer se je vodja svetovnega terorizma udobno skrival nekaj let, ob napadu spoštovali kaka pravila. Celo tistih ne, ki so veljala na tako imenovanem Divjem zahodu, kjer so šerifi ujete prestopnike pripeljali pred domače sodišče in po zelo kratkem postopku obesili na prvem razpoložljivem drevesu. To pot je bilo brez pravnih ceremonialov. Ni bilo niti pričakovati, da si bodo vrli ameriški fantje delali pravne težave. Bil je ustreljen, Osama bin Laden, preden bi bil izgovoril eno samo besedo. Če je s kakšno gesto pokazal, da se bo branil, mu seveda niso dovolili, in tudi ni misliti, da bi bile besede o pravu na ustih komandosov.
Seveda smo slišali nekdanjega sekretarja za obrambo Rumsfelda, ki je povedal, da je v trenutku, ko je izvedel za izid, vzkliknil »bil sem vzhičen«. Večina iz razumske elite je bila bolj zadržana. Čudna stvar, odstranitev najbolj iskanega organizatorja nereda v civilizirani družbi - ne le ameriški, ampak svetovni - je sprejeta čudno zadržano, s pomisleki, ki se izražajo bolj ali manj dobesedno. Svet ni izvedel samo novice o eksekuciji, ampak tudi nekatera pojasnila Baracka Obame. Samo nekaj tednov po njegovem previdnem pojasnilu, da pri napadih na Gadafija Združene države Amerike ne vodijo, ampak le previdno sodelujejo, skoraj pod vodstvom Francozov in Angležev, smo sedaj slišali odločna opozorila, da Amerika naredi vse, kar mora, ne glede na vsa starokopitna mednarodna pravila, in naredi to kjerkoli na svetu, ne da bi vprašala kogarkoli. Tuje ozemlje, če je treba, ni spoštovano kot tuje ozemlje.
Te besede ne odražajo le moči neke države, ki sicer, kot je svojčas veselo pripovedoval Donald Rumsfeld, lahko z eno roko vodi eno vojno, z drugo drugo, pa še tretjo, in to vse sočasno. Rumsfeld pa je bil le karikatura nacionalnega razpoloženja, ki je globoko ameriško in je kot tako zdaj prišlo v najnovejši verziji tudi iz ust liberalnega ameriškega predsednika. Lahko smo spet na romantičnem Divjem zahodu. Človek pač ima pravico do samoobrambe. V tem primeru lahko samoobramba, ideologija samoobrambe, pripelje tudi do akcije kjerkoli na svetu in ne glede na pravne pravice drugih dežel. ZDA so naposled že vedele, zakaj niso pristopile k Mednarodnemu sodišču. Imajo pač pravico do samoobrambe, ki so jo raztolmačile po svoje. Protestiraj, če hočeš. Sicer pa se bo videlo, kako boš protestiral, ko veš, da je pri operaciji šlo za resničnega, celo pošastnega zločinca. Za dober del sveta.
In res, kako protestirati, kako malenkostno dajati pripombe ob zadevi, ki je vsemu svetu, razen nekaj strujam islama, popolnoma jasna. Tako je in nič drugače. Če je del islamskega sveta drugačnega mnenja, se bomo potrudili, da ga bo polagoma spremenil ali spreminjal. Amerika pač naredi vse, kar lahko, ko brani sama sebe. To mora brez besed požreti vsak, tudi Pakistan, nad ozemljem katerega so v napadu na prvega terorista sveta leteli ameriški helikopterji. Pakistanci sicer rahlo ugovarjajo, toda tem slabše zanje.
Svet se je znašel pred dilemo, ki niti zdaleč ni nova in s katero naj bi morali živeti. Bodimo veseli, da velika sila naredi nekaj, kar je dobro tudi za preostali svet ali vsaj za njegov velik del. Vendar nobenega spraševanja o absolutnosti pravnih običajev. Tako mislijo vsi ali vsaj večina Američanov. Tako misli in čuti Afroameričan Barack Obama. Televizija je po dogodku pokazala njegov obraz v trenutku, ko je prejemal poročilo o uspešnosti akcije, kakršna je pred tridesetimi leti spodletela Jimmyju Carterju, ko je s helikopterji poskušal rešiti ameriške talce v Teheranu. Uspeh je uspeh. Če pride, ko bi se zelo lahko zgodila tudi polomija, potem je uspeh še toliko večji. Ali naj Amerika neha verjeti v pravičnost uspeha?
Obraz Baracka Obame, ki so ga na zaslonu pokazali povečanega, ni bil niti zdaleč podoben tistemu, ki ga poznamo. Bil je neizprosen, mrk, ustnice stisnjene, podbradek je silil ven. Samoobramba je uspela. Naj si to svet zapomni. Pravne norme so bile tisti trenutek le še ameriške pravne norme. Mogoče je, da takšnega izraza na predsednikovem obrazu ne bomo več videli. Pa je bil, in tisti trenutek je bil to izraz človeka, ki verjame v absolutne pravice svojega naroda.
Pravica se vzame v svoje roke, če je mogoče. Ne, tudi takrat, ko bi veliko pametnih ljudi reklo, da to ni mogoče, ali pa vsaj, da so posledice takšnega načina zelo vprašljive.
Ujeli so prvega terorista sveta tam, kjer se je najmanj pričakovalo; ne v gorah Hindukuša, ampak tik pred nosom nekih oblasti. Tisti, ki imajo gverilsko tradicijo - med njimi smo tudi Slovenci, kar zadnje čase radi pozabljamo -, vedo, da se je najbolj pretkano skrivati tik pred sovražnikom, v prvem gozdu, prvi hiši, celo zraven sovražnikovega štaba. Kar je storil bin Laden in mu je dolgo uspevalo, je bila pretkana modrost gverilca. Druga plat je tudi razumljiva. Preiskovalec bo pozabil morda pri vsej stvari na pravne običaje. Tudi na pravice vmesnih držav! Saj preiskovalcu ni lahko. Kajti niti zdaj dobršen del domačinov, zlasti v Pakistanu, ne verjame tega, kar so nam sporočili. Saj bi bilo veliko ljudi, ki bi vsaj malo verjeli šele, če bi jim pokazali posnetek iznakažene (najbrž) bin Ladnove glave.
Amerika se veliko vojskuje. Od druge svetovne vojne je imela pet velikih vojaških operacij, zadnji dve, iraška in afganistanska, se še nista končali in ni modreca na svetu, ki bi lahko prerokoval, kako se bosta. Američani bi že lahko razmišljali, kako sploh naprej skozi zgodovino. Nekatere ameriške vojne so se končale s polovičnim uspehom, vsaj ena je propadla. Pravico do samoobrambe so doslej dokazovali z večjim, pa tudi z manjšim uspehom. To pot je bila operacija uspešna. Svet jo je sprejel. Čutiti je le neko melanholijo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.