Če bi Ilirija vstala

Še dobro, da ne rečejo, da smo Balkanci

Povedali so nam, da je država po produktivnosti na trdnem 51. mestu v svetu. Daleč so časi, ko smo bili veliko boljši. Celo socializem nas ni motil pri tem. Bili so tudi ponosni časi, takrat smo že živeli v samostojni državi, ko je bila blagajna polna in nismo poznali nelikvidnosti. Daljni časi.
Sami pri sebi smo bili prepričani, da se vzpenjamo proti vrhu v svetu. Ni nas bilo sram reči, kako bomo, čez deset ali vsaj dvajset let, med prvimi, najboljšimi v svetovnem ali vsaj evropskem smislu. Vodja sedanje in takratne opozicije je nekaj takega brez obotavljanja tudi javno rekel. To so bili časi instinktivnega ponosa.
Za naše tedanje prepričanje, ki so mu ugovarjali le redki, je bila seveda kriva Jugoslavija. Ne šalim se, pa tudi ne omenjam tega z zgražanjem. Med posebnostmi, po katerih se je nekdanja skupna država odlikovala, je bilo seveda prepričanje bratskih sosedov, da je Slovenija daleč pred drugimi in da ni ničesar, kar bi jo lahko zadržalo, da se ne bi vzpela zelo visoko. Razen seveda ene nacionalne lastnosti, ki so nam jo, denimo Srbi, z velikim užitkom in celo prepričanjem vedno uvodoma pripisovali: sebičnosti, ki naj bi bila slovenska posebnost, s katero se pač mora živeti.
So pa bile druge posebnosti, pozitivne v očeh sosedov, ki so jih z naravnost naivno prepričanostjo vedno znova ponavljali. V njihovih očeh smo bili neverjetno pridni, delavni in - tudi to - pametni. Vodilni srbski časopis je nenehno poučeval bralce, česa se morajo drugi naučiti od Slovencev. Tako je pisalo celo v naslovu serije reportaž, ki jih je ta vodilni beograjski časopis objavljal na vidnem mestu - »Kako to rade Slovenci«!
Veliko ljudi je takšnemu opisu popolnoma verjelo. Med tistimi, ki so to ugodno oznako sprejeli, je bilo tudi veliko nas, Slovencev. Pravzaprav je precejšnja večina to jemala kot nekaj samoumevnega. Stvar je bila v resnici enostavna. V tisti državi smo bili v marsičem prvi in v očeh sosedov resnično evropski. Od tu pa do vrha ni moglo biti zelo daleč. Sosedi so bili o tem prepričani, vprašanje je bilo le, ali se s tem mnenjem o Sloveniji zadovoljijo. Dobršen del si je v duši želel, da bi te Slovence malce ustavili in jim pristrigli peruti. Vse to je bilo seveda človeško in takšni primeri se najdejo tudi drugod.
Posebnost tega razpoloženja je bila v tem, da smo se tako visokega, posebnega mnenja o sebi navzeli seveda tudi sami. V tisti državi, ki smo ji pripadali, so se visoka mnenja o samem sebi porajala s popolno samoumevnostjo. Pri tem ni bilo nič čudnega, če se je prepričanost o svoji evropski vrednosti prepletala tudi z nekoliko sarkastičnim lastnim mnenjem, da smo od Evrope sicer še nekoliko oddaljeni, a ve se, kdo je za to kriv. Čutili smo se kot Evropa in tudi kot nekdo, ki ga drugi v njegovi evropskosti le ovirajo. Tega okolja se je treba znebiti, in pot v nebesa bo odprta! Če vzamemo našega prvega pesnika, bo Ilirija hitro vstala, saj že tako in tako »leži v srcu Evrope«.
To lagodno prepričanje o svojem pravem mestu je tisto, kar nam sedaj dela toliko preglavic. Ko prečitamo, da že leta, po letih vzpona, padamo in nas prehitevajo celo dežele, ki so bile »za železno zaveso«, je razumljivo, če se nas loteva obup. Kaj se je zgodilo? Komu je uspelo izničiti tisto pravljico o našem prvenstvu? Ali niso morda za to krivi prav naši bivši bratje, ki so o nas tako sanjarili?
Nesreča je pač v tem, da smo se čutili velike v nekdanji državi, ki je poleg vsega drugega še balkanska - pomislite, bili smo na Balkanu! -, zdaj pa nam Evropa, ki ji pripadamo, govori, da zaostajamo. Še dobro, da pri tem ne rečejo, da smo Balkanci. Lahko bi se zgodilo tudi kaj takega, ko tujci čitajo, da bo naše veliko podjetje, naš ponos, ki je pred stečajem, morda odkupilo majhno podjetje, ki nima denarja, pa si ga bo pač sposodilo. A imamo banke, ki pri posojilih niso tako evropske kot banke drugod v Evropi!
Ostalo je pri tem, da sedaj moramo ujeti »evropski vlak«. Oprostite, ne evropski, ampak francosko-nemški. O tem vlaku se sicer le govori, nihče ne ve, pravzaprav, ali je resnično sestavljen in se mu ne Francozi ne Nemci ne bodo nenadoma odpovedali, ker bodo sestavljali drugačne vlake. Pravzaprav nimamo veliko časa, da bi o tem vlaku in vstopu vanj kaj dosti razmišljali, imamo druge skrbi. Imamo pozicijo, ki pada, in opozicijo, za katero mislijo, da bi na naslednjih volitvah lahko avtomatično priplezala nazaj na oblast. Potem so tu še naši mediji. Za tako majhno državo jih imamo kar veliko. Ti naši mediji so neodvisni. Tako neodvisni, da dobesedno tekmujejo, kateri bo več grdega in kritičnega rekel o vladi in njenih članih, zato nimajo časa, da bi vsaj prav toliko grdega rekli o opoziciji, ki je, ko je bila vlada, pred tem v pičlih štirih letih dvignila zadolženost države kar na trikrat višjo stopnjo. Imamo torej izrazito demokratične medije, le popolnoma uravnoteženi niso. Daleč od tega, kar sicer ne pomeni, da niso objektivni. Le časa nimajo za opozicijo.
Imamo hude težave, se pa veliko ukvarjamo s postranskimi stvarmi. Javnost, tista najvišja javnost, je tudi čudna. Sedaj protestira, ker hoče vlada znižati sejnine tistim, ki zasedajo in se dolgo mučijo, da bi nas spravili na francosko-nemški vlak. Pomislite, nekateri ljudje, zlasti nadzorni svetniki, so pripravljeni ure in ure zasedati, da bi državo spravili naprej, pa se pojavi nekdo, ki bi hotel, da jim za to plačajo manj ali pa naj nehajo toliko zasedati. Še v sovjetski Rusiji je bil to problem, pa je nekoč pesnik Majakovski sarkastično opeval »prezasedenost« s sejami in ga je za to pohvalil sam Lenin.
Slišijo se glasovi, naj ena stran, vladna, čim prej odstopi. O tistih, ki naj bi preprodajali orožje, se govori manj in se tudi ne zdi, da bi bili zaradi govoric pripravljeni odstopiti. Slovenec s položaja ne odstopa kar tako - kot tisti šef Mednarodnega denarnega sklada, ki naj bi bil zagrešil navaden akt seksualne pokvarjenosti in je odstopil, še preden mu je bila krivda na sodišču dokazana.
Smo poseben svet. Ne sicer popolnoma takšen, kot so nas prikazovali nekdanji bratje. A vsaj poseben.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.