Marcel Štefančič, jr.

16. 6. 2011  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

Adžami

Yaron Shani & Scandar Copti Shahir Kabaha, Scandar Copti, Hilal Kabob, Eran Naim, Ibrahim Frege

/media/www/slike.old/mladina/ajamikeystill1.jpg

 

Judje, Arabci, Palestinci in kristjani, ki se stiskajo v Adžamiju, soseski v Jaffi, so videti kot getoizirane etnične skupnosti iz Los Angelesa, zasičene z uličnimi tolpami, gangsterskimi obračuni, divjimi maščevanji, policijskimi racijami, pandemičnim sovraštvom, revščino, geopolitičnim truščem, mamili, kolektivno deklasiranostjo in slepo spiralo nasilja, ki vodi v fatalizem. Življenje tu je zdrobljeno - in tudi film je epizodičen, posnet iz roke, zelo direkten in kaotičen, razbit in improviziran, skoraj dokumentarec, prežgan z začaranim krogom, v katerem se prepletajo arabski najstnik Omar, ki beži pred beduinsko mafijo, njegov prijatelj, ki hodi z judinjo, krščanski lastnik restavracije, čigar hči hodi z Omarjem, izraelski policaj, čigar brat je izginil na Zahodnem bregu, in mali palestinski ilegalec, ki zbira denar za operacijo svoje matere. Kdor bo preživel, bo preživel naključno. Poanta je trojna: prvič, te situacije ni več sposoben nihče obvladovati, drugič, versko-ideološki konflikt je že davno prelepila klanovsko-gangstersko-šekspirjanska logika moči in preživetja, in tretjič, etnične skupnosti Adžamija so tako daleč od premirja kot ulične tolpe Los Angelesa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.