Janko Lorenci

Janko Lorenci

23. 6. 2011  |  Mladina 25  |  Kolumna

Mercator

Slovenija dramatično izgublja svojo ekonomsko bazo

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_25.jpg

© Tomaž Lavrič

Mercator je naše največje podjetje. Ima veliko zaposlenih in mnogo zagotovljenih kupcev, zelo vpliva na položaj živilskopredelovalne industrije. Je dobro voden, uspešen in perspektiven. In se prodaja. Prodajajo ga v slabem času, kupijo ga lahko le tujci.
Vse skupaj je škandal, norost, dejanje proti koristim Slovenije. Politika zre v to kot ohromljena kokoš. Značilno tiho je tudi SDS.
Konkretni izvor Mercatorjevih lastniških težav je razvpita kupčija trojčka Janša-Šrot-Bavčar. V bistvu je šlo za korupcijo velikanskih razsežnosti. Direktorja sta pod ceno dobila največjega trgovca, premier pa vpliv na največji časopis v državi. Družbi se je zgodilo najslabše, kar se ji lahko: grdo sta se spečala politika in gospodarstvo. Tega kriminalnega dejanja se ni lotila še nobena poštena preiskava.
Primer Mercator je hkrati del privatizacije, nedomišljene, polne anomalij in s trajno hibo. Če naj bi pomembna podjetja (blue chips) s privatizacijo ostala slovenska, bi se morala država iz gospodarstva umikati počasi, saj je domačega kapitala za nagel lastniški prelom premalo. Premalo pa je bilo tudi političnega potrpljenja in samozavesti za tako postopnost. K hitenju smo se gnali sami pod vplivom neoliberalnih pridig, domačih in tujih.
Menedžerski prevzemi so se sprevrgli v tajkunstvo. Odločilni pospešek mu je dal Janšev mandat, ko se je zgodila velika večina takih prevzemov. Vse skupaj se je dogajalo v predkrizni evforiji, sredi privida nenehno visoke gospodarske rasti in preobilice denarja. Banke so posojale kot nore, nadzorni organi spali.
S krizo se je tajkunstvo sesedlo, politika se je odločila za kaznovanje glavnih tajkunov. Odločitev je bila prava, spremljala pa jo je huda dilema: doseči padec štrlečih tajkunov z bančnim pritiskom (s prepovedjo reprogramiranja posojil) ali po pravosodni poti. Prvi način je bil hitrejši, drugi zelo negotov. V prvem primeru so bila poleg vodilnih tajkunov ogrožena tudi njihova podjetja, v drugem bi jo lahko razni Šroti in Bavčarji odnesli brez vsake kazni.
Kakorkoli, model velikih menedžerskih prevzemov se je sesul. Kombinacija krize in posledic tajkunstva zdaj ogroža številna pomembna podjetja. Ena so pred zlomom, druga pred tem, da preidejo v tujo last. V tako kočljivem položaju še nismo bili.
Vsemu temu so odločilno utirali pot neoliberalci na univerzah, v politiki, gospodarstvu, financah. Najškodljivejšo vlogo so odigrali akademski neoti, zlasti razvpiti mladoekonomisti (Mrkaić, Damijan, Šušteršič, Masten ...), še zdaj pa jim pomagajo različni bratci, skupaj z avtorji spisa o resetiranju Slovenije.
Ti ljudje dajejo neoliberalizmu po slovensko nekakšno teoretično podlago in imajo velik dejanski vpliv, najusodnejši na politiko in medije. Z zahtevami po nagli in vsesplošni privatizaciji, deregulaciji, liberalizaciji so v osnovi lokalni zvočnik ameriških neoreceptov. Svoje nauke, ki jih enako zagrizeno regljajo tudi po izbruhu krize, čeprav so jo v marsičem povzročile velike zasebne banke, ki jih je potem reševala država z denarjem vseh, so poslovenili v toliko, da so sistematično smešili nacionalni interes, ki v slovenskem kontekstu izvirno ne pomeni nič drugega kot to, da je domače (zasebno ali državno) lastništvo velikih in za življenje sposobnih podjetij v nacionalnem interesu. Pri tem gredo tako daleč - in to jih v mednarodni druščini neotov dela za posebno pasmo -, da lastnino, enega ključnih elementov vsake ureditve, tudi kapitalizma, razglašajo za nepomembno.
Skratka, namesto da bi svojo pamet in vpliv uporabili za iskanje optimalnega modela slovenske privatizacije, razumnega razmerja med tekmovalnostjo in solidarnostjo ter razvoja nasploh, od politike pa pri tem zahtevali maksimalno odgovornost, bebljajo svoje mantre. Ta predrzna, neumna prostodušnost izvira iz mešanice ideološke zaslepljenosti, odsotnosti ustvarjalnosti in zdrave pameti, socialne neobčutljivosti, zastopanja lastnih in tujih interesov ali celo podkupljivosti. Kombinacija posamičnih sestavin pri vsakem izrazitem neotu je različna.
Enako poguben kot na politiko je tudi njihov vpliv na medije. Dnevnik redno objavlja Mastena in Damijana, vodilni ekonomski novinar Dela nenehno smeši nacionalni interes in prodaja NLB tujcem, zbegani ekonomski novinarji z RTV kar naprej letajo k mladoekonomistom. Mediji so tako sokrivi za naraščanje socialne neenakosti, ponesrečeno privatizacijo in preobrazbo nacionalnega interesa v zmerljivko.
Ekonomska uspešnost Slovenije je zelo odvisna od naših blue chipov, njihove uspešnosti in tudi tega, čigavi so (bodo). Če bodo prodani, bodo postali majhne podružnice mednarodnih koncernov, za vedno lokalni, zavrti v svojem razvoju in razvoju marsičesa okoli njih, od dobaviteljev do fakultetnih programov. V krizah bodo prej zaprti, njihovi dobički bodo romali v tujino.
Nekoč so se druge države osvajale z orožjem, zdaj se ekonomsko, z zavzemanjem dobrih podjetij, trga itd. Razviti Zahod to počne na svetovni ravni (in doživlja prve protiudarce), zahodna Evropa tudi na ravni celine. Tarča te globalizacije - poligon bolj razvitih članic EU - je deloma tudi Slovenija. To se med drugim kaže v prehajanju naših podjetij v tujo last.
Najhuje je, da izgubljamo podjetja in področja, za katera imamo dovolj znanja, da bi jih lahko obvladovali sami. Nikoli ne bomo imeli Silicijeve doline, znamo pa solidno graditi, trgovati, delati generična zdravila. To lahko prinaša delovna mesta in čedne denarce. Naši neoti visoko dodano vrednost praviloma povezujejo samo z visokimi tehnologijami, čeprav se npr. sosedje Avstrijci donosno ukvarjajo z banalnim tekstilom in lesom.
Slovenci smo, pravi Franček Drenovec, celo stoletje (tudi v socializmu) kar uspešno postavljali na noge svojo ekonomsko bazo. Zdaj se je tehtnica prevesila - smo v fazi njenega razgrajevanja. To pomeni, da se ekonomsko primitiviziramo, lezemo razvojno nazaj. Usodno smo odvisni od izvoza, ta pa od blue chipov. Številna pomembna podjetja pa se bodisi razkrajajo kot SCT ali pa prehajajo v tujo last in bodo izgubila razvojno perspektivo, podobno kot Novartisu prodani Lek. Pri tem je novo uspešno podjetje čedalje teže postaviti na noge.
Mercator je prelomnica, stvarna in simbolna. Usihanje lastne ekonomske baze lahko pospeši, lahko pa ga tudi ustavi. To je mogoče storiti po dveh hkratnih poteh: s prioritetnim reševanjem ogroženih pomembnih podjetij (vseh ni mogoče) in s hkratno rehabilitacijo nacionalnega interesa. Z vsemi potrebnimi popravki njegovih zlorab.
Mercator lahko reši pred prodajo močan javni pritisk. Podlaga zanj obstaja - ljudstvo je glede te in podobnih prodaj ohranilo zdravo pamet.
Bo Pahor ostal v spominu kot premier, ki je dopustil, da Slovenija izgubi največje podjetje? Vladajoča politika ima kljub politični krizi dovolj vzvodov (tudi prek bank), da to prepreči. Skrajni čas je, da se krčenje slovenske ekonomske baze ustavi. Pri tem krčenju ne gre za čiščenje in novo rast, ampak za odmiranje. Politika je dolžna reagirati. Reforme je kljub vsemu mogoče izpeljati tudi kasneje. Kar se razkroji ali je prodano, je izgubljeno za vselej.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.