Grega Repovž

Grega Repovž

30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Kdo so ti Ljudje?

»Kitajce lahko usposobimo za vojskovanje v visokogorju.«
Ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, v Delu, 29. junija 2011

»Kitajska potrebuje naše znanje in izkušnje tudi za sodelovanje v mednarodnih operacijah po svetu.«
Ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, tudi tam

Če bi izjavi ministrice Jelušičeve človek prebral na Twitterju, na tem sodobnem sporočevalcu misli, bi se lahko od srca nasmejal. Ministrica s smislom za humor, z distanco do službe, ki jo opravlja, z distanco do države in njene vojske, se lucidno šali. A žal gre za resen intervju v Delu. In ministrica misli smrtno resno.
Še dobro torej, da nas Kitajci imajo. Kaj bi oni brez nas, našega znanja, naših izkušenj. Mi vemo, kaj je visokogorje. Oni imajo vendarle samo devet od 14 svetovnih vrhov, ki so višji od 8000 metrov, več kot sto vrhov, ki presegajo 7000 metrov, in več kot tisoč (!) vrhov, ki so višji od 6000 metrov. Nujno potrebujejo naše izkušnje in znanje.
Ljubica Jelušič se s to izjavo lahko mirno postavi ob bok Mirku Bandlju, tistemu generalnemu sekretarju vlade, ki je govoril, da bomo v falconu z bež usnjenimi sedeži in bohotno tapecirungo ter s pozlato ozaljšanimi kljukicami vozili ranjence. Pa kako se nam lahko zgodi, da kar nabiramo takšne ljudi na visokih funkcijah?
A kot bi bilo za Ljubico Jelušič bolje, če bi si odprla račun na Twitterju, bi bilo morda za kakšnega politika bolje, če si ga ne bi. Ali pa tudi ne. Twitter je hecna zadeva. Prostora je 140 znakov, ravno dovolj malo, da morata biti misel ali sporočilo zelo jasna. Ni prostora za množice pridevnikov, dodatnih obrazložitev, niansiranj. Že po nekaj tvitih je mogoče prepoznati človeka. Je sitnoba, je veseljak, je optimističen ali zagrenjen, hujskalo. Mnenje je seveda popolnoma subjektivno, a malo bolj aktivno spremljanje slovenskih tvitov daje slutiti, da je v tej deželi odstotek sitnih malce večji. Nezanemarljiv delež je takšnih, ki ves čas renčijo in godrnjajo. Nič jim ni všeč. Sonce je, spet mi bo vroče. Dež je, dan pokvarjen. Potem so tu tisti, ki se igrajo z jezikom, primerami, prispodobami, na primer trojica z Radia Slovenija Andrej Karoli & Matej Praprotnik & Nejc Jemec. Pa tisti, ki opozarjajo na drobne zanimivosti ali pa diskrepance, različna odstopanja, tudi smešna in zabavna. A zelo res je tudi tisto, kar je na Twitterju 28. februarja trdo napisala aktivistka Barbara Rajgelj: »Twitter v Sloveniji služi prikriti politični agitaciji tipa Žiga Turk in intelektualni masturbaciji tipa Marko Crnkovič.« Veliko zanimivega torej in veliko smetja tudi.
A kot smo zapisali: prostora je ravno prav malo, da se človek zaradi te omejitve hitro razgali. Na Twitter se je pred nekaj tedni priključil tudi Janez Janša. Še zdaleč ni prvi politik in tudi ni prvi, ki se je razgalil. Iz tvitov Katarine Kresal veje prav neverjetna premočrtnost, kančka dvoma ni, zunanji minister Samuel Žbogar je prijazen, a pretežno prazen, pravosodni minister Aleš Zalar pa je na Twitterju objavljal stvari, ki se sporočajo z uradno pošto, ne pa prek družbene igrače, kar Twitter je. Biti dober tviteraš je sicer garanje, redkim uspeva, tisti so toliko bolj izjemni.
Janeza Janšo poznamo. Gre za človeka, ki zna svoje razpoloženje praviloma dobro kontrolirati. Le tisti, torej predvsem novinarji in politiki, ki ga lahko dalj časa lahko opazujejo na različnih tiskovnih konferencah in nastopih, pa poznajo neko posebno njegovo grimaso, bes, sovraštvo, ki včasih udari na plano. Včasih izgubi kontrolo in takrat se pokaže, koliko jeze, celo sovraštva je v njem.
Twitter pa pokaže vse. Tvit Janeza Janše 27. junija: »Kaj vse si bojo kaviar levičarji še izmislili v obrambo svojega oklevanja in kolaboracije pred 20 leti?« Tvit Janeza Janše 23. junija: »S prakso zanikana laž o prazni blagajni je za Miheljaka velika zmaga. Laž in prevara sta nesmrtni duši njegove ideologije.« Tvit Janez Janše 21. junija: »Milan Kučan si je film naročil kar pri svojih nekdanjih aparatčikih. Kako je že rekel predsednik Türk: zaslugarska navlaka?«
Saj takšnih tvitov je mogoče prebrati vsak dan veliko. To je žal povprečna slovenska govorica na Twitterju. Ampak to ni neki bloger, to je top slovenski politik. To je njegov jezik. To je njegov svet. To je svet, ki ga v resnici ponuja.
Kakšna paleta izbire za volivce. Mar je čudno, da se volivci vse bolj odločajo za apatijo in odmik od svoje pravice do političnega udejstvovanja? Na eni strani jeza in bes, grom in strela, na drugi samovšečnost in popolno pomanjkanje elementarne skromnosti? Kdo so ti ljudje in kako so lahko postali naši voditelji?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.