Heni Erceg

Heni Erceg

30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Vrtnice za Jadranko

Jadranka Kosor je tik pred slovesnostjo prijela pismo in šopek vrtnic. Menda ga je poslal nek Borut. Kateri Borat? Yes, his name is Pahor, Borat Pahor!

Mislili smo, da ni prav ničesar več, s čimer bi nas še lahko presenetila, da je dama uporabila že vse adute samohvale, nečimrnosti, spogledljivosti. Potem pa je odšla v Bruselj, da bi ji tam evropski uradniki potrdili, da so se hrvaška pogajanja z Evropsko unijo vendarle končala. In od tam je, urbi et orbi, sporočila, da izključno sebe samo šteje za najzaslužnejšo za konec neke zgodbe, ki se je vlekla celih deset let prav zato, ker se je njena stranka upirala vsaki civilizacijski zahtevi iz Evrope. Popolnoma brez sramu je celo ob tej priložnosti drobnjakarsko napadla opozicijske nasprotnike, ni pa pozabila omeniti niti tistega, ki je »že pred 20 leti želel Hrvaško videti v skupnosti evropskih držav«, torej ksenofobnega satrapa Franja Tuđ-mana.
A potem je premierki Kosorjevi uspelo prestopiti celo mejo naših najbolj norih pričakovanj in je v Jutarnjem listu objavila pomemben del svojega dnevnika - ki bo najverjetneje nekega dne postal obvezno čtivo v osnovnih šolah - pod naslovom Moj najsrečnejši dan v Bruslju. »Vsi me kličejo, vsi mi čestitajo ...« piše Kosorjeva kot kaka razigrana najstnica. In dodaja: »Tik pred slovesnostjo sem dobila šopek rdečih vrtnic in pismo ...« Mmmm, kdo neki se skriva za rdečimi vrtnicami pa še pismom za povrhu? »Niti zavedaš se ne, kako zelo si prav ti osebno zaslužna za konec pogajanj z EU ...« skrivnostno razkriva Kosorjeva samo drobec iz pisma, ki ga je menda podpisal neki Borut. Kateri Borat? Potem se nam je posvetilo. Yes, his name is Pahor, Borat Pahor!
Gre za slovenskega premiera, s katerim se Kosorjeva vneto spogleduje že od leta 2009, ko so prav odnosi s Slovenijo zavirali nadaljevanje hrvaških pogajanj z EU. Danes pa je Pahorjeva vlada pred sesutjem in Kosorkina pred volilnim porazom. Ne vemo, koliko temu dejstvu oporeka slovenski premier, jasno pa je, da je gospa Kosor ta hip čisto resno prepričana, da bi morala ostati dosmrtna predsednica hrvaške vlade prav zaradi svojih neverjetnih zaslug za gospodarski in družbeni napredek naroda, pa tudi za pristop k Evropi.
Zato Kosorjeva kot največji volilni adut poudarja nedavno administrativno potezo evropskih uradnikov, povsem pričakovano glede na to, da je Hrvaška že dolgo v celoti v rokah evropskega kapitala, saj je razprodala tako rekoč vse, od bank do velike naftne družbe INE. Ta prodaja zdaj prerašča v eno največjih evropskih afer, v katero sta vpleteni mogočna madžarska družba MOL in hrvaška vlada, med njima pa je podkupnina deset milijonov evrov, kolikor je MOL plačal tedanjemu premieru Sanaderju, da je ta Madžarom omogočil prevzem oblasti v INI, čeprav v njej niso večinski delničarji. Ve se tudi, da je to škodljivo pogodbo z madžarsko družbo MOL v imenu hrvaške vlade podpisala prav Jadranka Kosor, tedaj Sanaderjeva podpredsednica.
Toda nič od afere, ki priča, da se je Hrvaška odrekla še zadnjemu drobcu nacionalnega bogastva, se ne dotakne premierke, vznesene zaradi svojih umišljenih uspehov. Glede na to bi kdo iz stroke lahko sklepal, da je ta hip njen avtizem enak tistemu, ki ga je ob koncu devetdesetih let kazal že na smrt bolni Franjo Tuđman, njen politični in duhovni oče.
Povsem odmaknjena od resničnosti, ljudstva, politične realnosti je premierka uprizorila proslavo ob dnevu državnosti, kje drugje kot v Vukovarju, simbolnem mestu novejše hrvaške zgodovine. Toda slovesnost se je izrodila v pomilovanja vreden populistični poskus, dogodek, ki so ga obubožani Vukovarčani namenoma popolnoma prezrli, v malo vaško predstavo, na kateri so Kosorjeva in tovariši spet pokazali, da se po skoraj dveh desetletjih nedvomnih zaslug za propad države ne bodo zlahka odrekli oblasti.
Zakaj se še vedno živčno izmika temu, da bi razkrila datum volitev, čeprav je predvolilno kampanjo že začela in jo shizofreno utemeljila na skrajno nerešljivih nasprotjih? Zagovarja pomembnost Evropske unije in vstop Hrvaške v to združenje, hkrati pa brenka o pomembnosti dediščine Franja Tuđmana, zaslužnega za vzpostavitev zakrknjene in ksenofobne države, ki se je v teh 20 letih spremenila bore malo ali sploh nič. Prav ta nesrečna proslava državnega rojstnega dne je pokazala resnično stanje stvari na Hrvaškem. Potekali sta dve vzporedni proslavi, obe za politične elite in v skladu z njihovimi interesi, nobena za državljane, ki tako ali tako komaj vejo, kaj se pravzaprav slavi.
En semenj je torej uprizorila Kosorjeva s svojim žalobnim strankarskim spremstvom, drugega predsednik republike s svojo namišljeno meščansko elito. Eden je bil v Vukovarju, ki odlično ponazarja hrvaški gospodarski in družbeni zlom, drugi v Akademiji, simbolu elitistične ničevosti, na njem pa so se zbrali pomembneži iz opozicije, kulture, diplomacije. Tistim prvim, desničarjem in pasatistom, je domoljubne popevčice igral vojaški orkester, druge, meščanske liberalce, je mučil Simfonični orkester s tako imenovano resno, komorno glasbo. Med obema proslavama so tavali brezvoljni državljani, ki jim kot edina zabava preostane prizadevanje za golo preživetje, in hrepeneli po Oliverju in Terezi, izčrpani in zavedajoči se, da jim niti bližnje volitve pravzaprav ne bodo prinesle nič novega, ampak le slabo izbiro med skorumpiranimi, obrabljenimi desničarji in popolnoma impotentnimi socialdemokrati. Oboji so enako sposobni zgolj za nenehno ideološko travestijo, spogledovanje z Evropsko unijo, pa tudi z domačim, suverenim nacionalizmom. Zaradi tega je Hrvaška res zanimiva država - bliže ko je Evropi, bolj nazaduje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.