dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Kolumna

Boleče spoznanje

Evro po desetih letih ni privedel do večje politično-ekonomske konvergence. Prej nasprotno.

Grška finančna kriza naj bi ta teden doživela enega svojih političnih vrhuncev. V Atenah parlament odloča o novem vladnem predlogu finančne sanacije države, EU je prejšnji teden odložila odločanja o novi pomoči na julij, ECB in druge mednarodne institucije iščejo rešitve. Opozorila so dramatična. Grčija lahko postane novi Lehman Brothers, bankrot države naj bi ogrozil projekt evra, nova finančna kriza lahko pokoplje celo EU. Nenadoma so odprti vsi scenariji razvoja, od fiskalne in politične unije do izstopa Grčije iz evro kluba. Očitno se na grškem polju bijejo vedno srditejše bitke interesov med članicami EU, tudi med Nemčijo in Francijo, v laseh sta si celo ECB in EK. Na globalni ravni gre za prerazdelitev moči med ZDA, EU in Kitajsko. Velik boj za globalno prevlado imamo med zasebnimi institucijami (finančnimi trgi) in javno sfero (državami), med poslovnimi in političnimi elitami. Zastavek je povsod velik. Pomeni politični test sposobnosti obvladovanja interesov in premagovanja ekonomske krize kapitalizma. Vse skupaj daleč presega usodo same Grčije.
Grška zgodba ima najprej dolgo zgodovino politično-ekonomskih napak. Grčijo že leta obvladujejo problematične politične in poslovne skupine, državi manjkata jasna razvojna strategija in zaupanja vredno politično vodstvo. Politična legitimnost sedanjih oblasti, ne glede na sestavo parlamenta in vlade, je nizka in onemogoča normalni ekonomski zasuk države. V Grčiji vlada politični kaos, kar je v nasprotju s strogostjo in zahtevnostjo reševalnih politik in reform. Evro je dobila mimo maastrichtskih pravil, iz Bruslja je nikoli niso resno opozorili, ko je poglabljala finančna in ekonomska neravnotežja. Finančne težave so namreč lupina, jedro njenih problemov so prenizka konkurenčnost, poslovna učinkovitost in gospodarska rast. Grčija ima znotraj EU najnižji delež izvoza in najvišji delež zadolženosti glede na BDP. Svoje ekonomske probleme je desetletje sanirala z zadolževanjem. Zasebni in javni sektor sta preprosto živela na račun finančnega poglabljanja.
Prva ura resnice je zato nastopila s krizo 2008. Najprej v obliki likvidnostne in finančne krize, ko je Grčija v hipu izgubila zaupanje finančnih trgov in razmeroma cenene denarne vire. Danes stojimo pred drugo učno uro. Nobena dodatna finančna pomoč državi, celo razglasitev bankrota, dolgoročno ni rešitev. Grčija mora rešiti problem konkurenčnosti in rasti. To pa zahteva drugačne prijeme, kot jih sedaj ponujajo EU, grška vlada in mednarodne ustanove.
Igra številk govori sama zase. Decembra 2009 je Grčija imela nekaj nad štiri odstotke pribitka na obrestne mere, letos junija skoraj 15 odstotkov, država ima najslabši možni kreditni rating (CCC), negativno gospodarsko rast pri štirih odstotkih, javni dolg je narasel prek 150 odstotkov BDP-ja, proračunski primanjkljaj je blizu osmih odstotkov. Pri tem stanju ni vprašanje, ali bo prišlo do grškega bankrota, temveč samo še kdaj in kako. Toda tveganja so razpršena. Grške banke in finančne ustanove držijo v rokah 90 milijard javnega dolga, tuje institucije 194, od tega je 110 milijard evropske pomoči (EFSF), četrtina vseh dolgov odpade na francoske in nemške banke. Grški problem je torej evropski, mi vsi smo postali Grki.
Grški problem je nesolventnost. Država preprosto ni sposobna odplačevati dolgov. Toda bankrot držav nima podobnih lastnosti kot v biznisu. Države ne morete ukiniti in je preprosto zapreti. Zato je bankrot države predvsem politično in ne ekonomsko vprašanje. Nenadzorovan bankrot pomeni, da država preprosto preneha plačevati, sledijo visoki odpisi dolgov in popolna finančna blokada države. Druga alternativa je organizirano restrukturiranje dolgov. Gre za zamenjavo in delen odpis dolgov, daljše roke plačil, nižje obrestne mere, širitev kroga tveganj in čakanje na postopno okrevanje s pomočjo novih razvojnih politik in poslovnih rešitev. Prvo možnost smo pred desetletji imeli v Latinski Ameriki, drugo srečamo konec osemdesetih pri reševanju tedanje dolžniške krize.
EU je želela problem rešiti po institucionalni poti z EFSF kot nekakšno kopijo MDS. Fiskalni transferji so politično problematični tudi v trdnejših državnih zgradbah, kot je sedanja EU. Model MDS kot reševalni mehanizem večjih kriz ni nikjer uspel. Pomoč je finančno vedno premajhna, nasveti pa so problematični, ker delujejo prociklično. Zato tudi drugi paket evropske pomoči ne bo prinesel prave rešitve. Namesto evropskega sklada za finančno pomoč (EFS) potrebujemo nekakšno evropsko agencijo za restrukturiranje dolgov, recimo ji EADR (European Agency for Debt Restructuring). Postala bi stičišče postopnega restrukturiranja dolgov, zamenjevala bi obveznice, jih prodajala na avkcijah, predvsem pa bi postala prostor partnerskega reševanja javnih dolgov in zasebnih finančnih institucij. Reinkarnacija Bradbyjevega plana. Bistvo celotne operacije je namreč v pametnem kupovanju časa, razpršitvi tveganj in zadrževanju obrestnih mer na vzdržnih ravneh. Grčija potrebuje čas za obnovo ekonomske konkurenčnosti, EU potrebuje politično zaupanje, da bo preživela.
Ekonomska teorija je običajno polna nasvetov, toda razmeroma slabo poznamo povezave med bančnim in fiskalnim sistemom, ki hkrati skrbi za finančno stabilnost in gospodarsko rast ter se izogiba moralnemu hazardu pomoči na račun drugih. Banke so ključne, tako za zasuk realnega gospodarstva kot za potop dolgov. Avstrija in dunajska iniciativa je pokazala na odrešilno pot dogovora bank, držav in podjetij, ko so reševali svoj potop v srednji in vzhodni Evropi. Vsi skupaj lahko najdejo rešitev, toda projekt je treba voditi od primera do primera, kratko, pregledno in učinkovito.
Končno spoznanje pa je kljub temu boleče. Evro po desetih letih ni privedel do večje politično-ekonomske konvergence. Prej nasprotno. Od Karla Velikega do Bismarcka smo v monetarnem napredovanju potrebovali tisoč let, od nemške združitve in projekta evra jih je minilo dvajset. Nemci so bolje od drugih razumeli, kaj pomeni metafora »skupen denar - enoten trg - razširjena država«. Fetiš dolgov je dosegel kritično točko. Sedanji ukrepi Bruslja in ECB bolj spominjajo na kaznovanje Grčije kot na njeno reševanje. Ponujena zdravila pa bolj poglabljajo, kot odpravljajo bolezni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.