Janko Lorenci

Janko Lorenci

29. 7. 2011  |  Mladina 30  |  Kolumna

Angelina juha

Prihodnost EU je najbolj odvisna od Nemčije

Potem ko je Angela Merkel prvič dahnila svoj da za trimestni milijardni paket za reševanje dolžniške krize, je pojedla krožnik juhe iz leče. Da je, kot je rekla v nekem intervjuju, po tistih vrtoglavih milijardah napravila nekaj normalnega.

Takih svežnjev pomoči, katerih vsebino narekuje predvsem Nemčija, je bilo od takrat še več. Kanclerka je z vsakim od njih doma in v tujini manj priljubljena. Nekoč je bila najbolj popularen politik celine, zdaj jo kličejo Madame No.

Simpatije se krčijo tudi za njeno domovino. Ne glede na to ostaja Nemčija gospodarsko in politično najvplivnejša evropska država. Brez nje ni mogoče v EU sprejeti nobenega pomembnega sklepa, proti njej še manj. Njen BDP znaša 2500 milijard evrov (slovenski 37 milijard), s krizo se otepa uspešno, je drugi največji svetovni izvoznik. Kljub katastrofalnim zlomom v 20. stoletju se vztrajno vrača na svoje zgodovinsko mesto - na sam vrh Evrope.

Nemška impresivna prilagodljivost je posledica starih vrlin, prepletenih z novimi, pravi Economist. Visoka delovna etika je povezana z varčnostjo, prilagodljivi Mittelstand (majhna in srednja podjetja) z globaliziranimi koncerni. Vse pomembne spremembe so praviloma plod dogovarjanja med strankami, socialnimi partnerji, deželami itd. Medijska scena ostaja na visoki ravni in pomaga družbeni dialog ohranjati, ne pa ga cefrati. Schroederjeve reforme so posegle v socialno državo, a obdržale osnove znamenitega renskega kapitalizma, mešanice trga in sociale. Vir nemške moči je seveda tudi 80 milijonov njenega sicer starajočega se prebivalstva.

Politična scena kljub vsem že standardnim anomalijam razvitega Zahoda (napredovanje neenakosti, populizma, ksenofobije, zlizanosti kapitala in politike ...) ohranja ozračje, v katerem imajo ekstremne ali populistične stranke še naprej majhno moč in v katerem lahko pridejo do izraza dobre kulturne, industrijske, znanstvene tradicije. Iz politike in drugih sfer odhaja generacija 68, neposredna potomka generacije, ki je še sodelovala v vojni in nemškem zločinu. Povojnega pacifizma je konec, Nemčija ima vojake na različnih koncih sveta, čeprav daje za oborožitev relativno precej manj denarja kot npr. Anglija ali Francija. Ameriške zaščite po razpadu SZ ne potrebuje več. Pospešena globalizacija zadnjih dveh desetletij je od vseh zahodnih držav najbolj koristila prav njej.

V tem okviru temna preteklost 20. stoletja še določa nemško zunanjo in notranjo politiko, vendar bistveno manj kot nekoč. Današnja Nemčija se počuti bolj v svoji koži in si upa kazati svojo moč in patriotizem. Samozavestnejša, bolj »normalna« Nemčija pa postaja tudi bolj sebična. To se je najprej pokazalo pod kanclerjem Schroederjem; država ne bo segla po čekovni knjižici vsakokrat, ko bo EU stegnila roko, je rekel.

S krizo se je nemška moč primerjalno še povečala. Vse to se kaže tudi v njeni odločilni vlogi pri obvladovanju dolžniške krize v evroobmočju. Toda če so bili Nemci dolgo der sanfte Riese - blagi velikan - Evropske unije, veljajo zdaj zlasti na Mediteranu za sebičneže, ki šibkejšim članicam vsiljujejo trde reforme in jih spreminjajo v protektorate. Zato zbujajo čedalje manj simpatij in vedno več odpora.

Kanclerka in njena vlada neutrudno ponavljata: nihče ne sme živeti prek možnosti, vsakdo sam odgovarja za svoje dolgove, EU ne sme postati zloglasna »transferna skupnost«. Nemška strategija discipliniranja trdi, da ne gre za krizo evra, ampak za dolžniško krizo posamičnih držav, ki so to zakrivile same. Zato jih je treba prisiliti v ostro varčevanje in reforme, potem pa bo prišel tudi denar. Toda prav ta ostri pritisk, ki je pod vplivom Nemcev postal strategija Unije, v kriznih državah težave in napetost še stopnjuje. Kriza se grozi razširiti na Španijo in Italijo in s tem postati neobvladljiva. Finančni kapital je ves čas na preži, tako pa ostaja ranljiv tudi evro.

Zdaj je že jasno, da je nemška strategija zgrešena in škodljiva, saj spodkopava obrobje EU, evro in Unijo samo. To je v škodo tudi Nemčiji. Toda država je prišla na okus moči, to moč izrablja, hkrati pa vlada prisluškuje svojemu čedalje bolj evroskeptičnemu prebivalstvu, ki ga je takega deloma napravila tudi sama. Tudi zadnji sporazum o pomoči Grčiji, čeprav deloma napredek, oblakov nad EU ni odstranil. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da kriza evra ni toliko ekonomski kot politični problem. Nobelovec Stiglitz pravi, da je rešitev v osnovi preprosta - uvedba evropskih obveznic, s katerimi bi vse članice jamčile za dolgove, države v stiski pa bi plačevale zmerne obresti. Toda živčna, razklana EU take solidarnosti ne zmore. S sedanjo strategijo pa problem ni obvladljiv.

Odnos do Nemčije se oblikuje pod vtisom te strategije, nemške moči in nove samozavesti (državnega egoizma). Zraven so tudi spomini na Nemčijo, ki je zakrivila dve vojni, holokavst in smrt na desetine milijonov ljudi. Tako zbuja država pri drugih mešanico občudovanja, zavisti in nelagodja.

Občutki gor ali dol, na evropski ravni nastaja nevarna sklenjena veriga: moč Nemčije narašča, država nastopa bolj samosvoje - Unija je vedno bolj pisana in različno razvita -, kriza traja in spreminja svoje oblike - evroskepsa in nacionalizmi se krepijo. Unija zato postaja bolj nepredvidljiva, pogledi na to, ali naj se bolj strne, bolj zrahlja ali ostane pri sedanjem vmesnem in nestabilnem stanju, pa se dramatično razlikujejo. Ker je kriza huda in se vleče, so odprte vse poti.

Nemčija bo na tem razpotju odigrala največjo vlogo. Zato jo motrijo z vseh strani, jo kritizirajo, sklepajo proti njej zavezništva in ji sledijo. Kot rečeno, je postala »normalna« država, ki daje vso prednost lastnim interesom. Je močna, demokratična, obvladuje svoje ekstremizme in je z vsem tem pomemben faktor osnovne stabilnosti in demokratičnosti v Evropi (zamislimo si, da bi padla v grško stanje!). A je kot vsaka družba nepredvidljiva. Protislovja se zaostrujejo tudi v njej.

Meje njeni moči in potencialni samopašnosti postavlja več stvari. Od zunaj predvsem dejstvo, da bodo vsaki posamični evropski državi postavljali pravila Amerika, Kitajska ali kak drug blok. Na planetarni ravni nekaj pomeni samo EU kot celota. Poleg tega sta evro in EU kljub tarnanju o mediteranskih in drugih lenuhih Nemčiji v izrazito korist - v Unijo plasira polovico izvoza, temelj svoje uspešnosti. Naposled pa vendarle ni dovolj močna, da bi postala nekakšen evropski hegemon. Kvečjemu lahko doseže razpad celine na več blokov.

Nemški mediji, to ogledalo družbe, kažejo, da se dežela še zaveda in boji spečih demonov v sebi in Evropi. Tudi zato je pogled na to fascinantno državo z begavo preteklostjo prejkone pomirjujoč. Taka je v osnovi tudi Angela Merkel. Njena osebna nihanja ponazarjajo nihanja celotne Nemčije. Kanclerka deluje, je zapisal Die Zeit, gibko, priljudno in neideološko, a tudi po malem omahljivo in brez korenin.

Toda v teh časih niso negotovi samo norci in skrajneži.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.