Grška okužba

Grška dolžniška kriza je postala primer, kako EU ne more in ne sme ukrepati

Voditelji držav evrskega območja so prejšnji teden na izrednem bruseljskem srečanju sklenili, kako rešiti grško in z njo tudi evropsko dolžniško krizo. Odobrili so nov sveženj pomoči iz posebnega sklada (EFSF), privolili v restrukturiranje dolgov, v reševanje pa so vključili tudi zasebni finančni sektor. Rešitve pomenijo, da so v Bruslju priznali, da Grčija ni več plačilno sposobna in da dosedanje rešitve niso pomagale. Odločitve so pokazale poti novega evropskega odločanja, najprej v krogu Francije in Nemčije, potem sledita ECB in komisija, nazadnje vse skupaj ad hoc sprejemajo še drugi. Politična improvizacija je bila pri tem popolna, sporočila zmedena in informacije protislovne. Grška dolžniška kriza je postala primer, kako EU ne more in ne sme ukrepati. Grška okužba se dejansko nevarno širi, ogroža evro in EMU ter na koncu tudi samo EU. Kaj se dogaja? Od kod ta dramatični zasuk po spektakularni širitvi unije? Kakšni so dejanski možni scenariji razvoja EU?

Grčija je po letu dni dobila drugi paket pomoči, po 110 milijardah evrov lani potrebuje sedaj novih 109 milijard. Drugi reševalni paket je po letu dni doživel nekaj pomembnih sprememb. Evropski politiki in ECB so se dokončno sprijaznili z dejstvom, da Grčija potrebuje restrukturiranje dolgov z vidika daljše ročnosti zadolževanja in nižjih obrestnih mer. Kreditne agencije, zlasti Moody in Fitch, so to poimenovale kot selektivni nadzorovani bankrot grške države. Razširili sta se tudi dejavnost in moč evropskega sklada EFSF, čeprav po pravilih še vedno ne sme kupovati obveznic na sekundarnem trgu, kar bi hitreje reševalo probleme dolga. Tretja razlika je v tem, da sodelujejo zasebne banke pod koordinacijo IIF, kar naj bi za začetek za petino prostovoljno znižalo vrednost dolgov. Toda te rešitve se omejujejo na banke in ne na sklade, kot je na primer Pimco. Četrta razlika je v tem, da želi EU sedaj Grčiji hitreje pomagati s sistematičnim oživljanjem gospodarstva, nekakšnim novim »Marshallovim planom«, kar so počeli že pri »bankrotirancih« v Latinski Ameriki.

Vse skupaj pomeni, da je tudi sedaj pri reševanju dolžniške krize vrsta nesmiselnih omejitev in kompromisov. Težko prihajamo do bolj sofisticiranih (evro obveznice) in tržno usmerjenih rešitev (sekundarni trg za izmenjavo posojilnih tveganj, CDS). Danes je tudi jasno, glede na dolgotrajnost reševanja kriz in trhlost sedanjega okrevanja, da se bo v razvitih državah javno zadolževanje dejansko dvigovalo vse do leta 2020. V povprečju bo preseglo 120 odstotkov BDP-ja, manj razvite države bodo ostale v varnem zavetju pod 40 odstotki. To ni spodbudno zgodovinsko sporočilo. Svet zato potrebuje trdnejši finančni sistem in hitrejšo finančno sanacijo bank in držav. Toda skrbeti moramo za rast in zaposlovanje in ne za brezglavo znižanje deficitov.

Težave EU so pri tem še globlje. Domino učinek dolžniške krize ogroža sam monetarni sistem in evro, z njim pa tudi dosedanji koncept razvoja EU. Dejstvo je, da je po padcu berlinskega zidu 1989 projekt evra postal popotnica za razvoj evropske politične unije. Prevzel je ekonomsko vlogo preraščanja skupnega v enotni trg, postal je nov porok političnega miru, sodelovanja in solidarnosti. Toda ekonomska zgodovina monetarnih unij suverenih držav prinaša sila preprosto sporočilo. Vse so do sedaj propadle, ker niso zmogle monetizirati fiskalnih težav članic ali pa monetarna unija na koncu ni privedla do skupne države, ki bi prevzela kritična fiskalna pokritja svojih federalnih enot. Od tod ideja iz Maastrichta, da potrebujemo skupna fiskalna sidra (3/60) in da ECB in pozneje tudi EU ne smeta reševati zadolženih članic (125. člen evropske pogodbe). ECB je zavezana zgolj denarni in cenovni stabilnosti, vse drugo je odgovornost držav in njihovih vladnih politik. Toda evro se je rodil prvenstveno kot politični projekt, Italija in Grčija sta ga prevzeli z nedovoljenim primanjkljajem in prevarami, večina članic pa je kasneje prikrivala težave s kreativnim računovodstvom in finančnimi derivati. Paradoksalno, toda evra ne bi bilo, če ne bi sodelovale banke, hedge skladi in svetovni finančni sistem pod taktirko Wall Streeta in Washingtona. Ti pa so danes tudi v prvi vrsti morebitnih njegovih pogrebcev.

Rešitvi pa sta samo dve, ali sestop EU in opustitev evra ali pa napredovanje EU do skupne ohlapne federacije.

Evro je danes denar brez državne suverenosti in to je njegov temeljni politično-ekonomski problem. Vsi sedanji postopki reševanja finančne, bančne in dolžniške krize so dejansko improvizacije in kupovanje časa. Rešitvi pa sta samo dve, ali sestop EU in opustitev evra ali pa napredovanje EU do skupne ohlapne federacije. Bodimo pošteni, monetarne reforme so politično lahko obvladljive. Slovenija je izvrstno izpeljala dve. Morda zveni heretično, toda alternativa evru obstaja že danes. Če evro simbolizira enoten trg, potem povejmo, da svobodno trgovino na skupnem trgu zagotavlja že stara EFTA. Če potrebujemo evro za lažji izvoz, potem priznajmo, da je bila konkurenčnost vedno bolj realni kot monetarni fenomen. Angleži so leta 1989 predlagali, da tedanji EMS s prostim pretokom kapitala in fleksibilnimi menjalnimi tečaji dopolnimo z evropsko valuto ECU kot valutnim sidrom.

Večja politična unija je za sedaj še bolj problematična alternativa. Zahteva namreč večje in težje reforme, fiskalne in politične. EU bi morala dobiti proračun med 5 in 10 odstotki, nekatera skupna področja (finance, zunanja politika, vojska) in predvsem avtonomne finančne vire (morda Tobinov davek na finančne transakcije). Potrebuje veliko bolj neposredno delovanje evropske demokracije, smelejše evropsko usmerjene politične elite ter zavezanost politični enotnosti in solidarnosti. V nasprotnem primeru sedanji prerazdelitveni ekonomiji grozi balkanski sindrom socialistične Jugoslavije in njenega nevarnega kaotičnega razpada. Doslej so nam politiki ponujali samo postopno vrnitev na maastrichtske kriterije. To pa je premalo in z vidika krize prepočasi.

EU lahko dolžniška kriza koristi, če jo bo silila v spremembe in ne v obrambo status quo. Spremembe morajo iti po obeh oseh, pri širitvi in tudi poglabljanju. In ne glede na smer, vrnitev v prihodnost (opustitev evra) ali kreativni preskok v združene države (ZDEU), bo EU ostala popek sveta, če bo postavila v tem desetletju nove temelje svojega obstoja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.