Sla po realnosti

Zakaj je prišlo do peleponeške vojne? Zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peleponeške vojne. Zakaj je bil izvoljen Bush? Zato, da bi lahko Michael Moore posnel dokumentarec Fahrenheit 11/9. Vse, kar se zgodi, se zgodi le še zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se bo zgodilo, se bo zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se zdajle dogaja, v temle trenutku, se dogaja le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Zakaj se zgodi realnost? Zato, da bi lahko o njej posneli dokumentarec. Tako kot je nekoč, v 19. stoletju, vsa umetnost stremela h glasbi in tako kot je nekoč, v 20. stoletju, vsa umetnost stremela k filmu, danes, v 21. stoletju, vsa realnost stremi k dokumentarcu.

Realnost obstaja le še zaradi dokumentarcev. Nastavlja se jim, jih vabi, zapeljuje in osvaja. Zaletava se v njih. Če je treba, se sveti v temi. Zato ne čudi, da vsi ljudje snemajo dokumentarce - ali pa se vsaj tako zdi. Nikoli ni bilo več dokumentarcev. Nikoli ni več ljudi snemalo dokumentarce. In nikoli ni bilo več festivalov dokumentarnega filma. Dokufest, eden izmed največjih in najboljših, se vsako leto poleti odvrti v Prizrenu, na jugovzhodu Kosova, nedaleč od albanske meje. Letos - prejšnji teden - se je odvrtel že desetič, kot običajno na drugi strani reke brez imena, v starem delu mesta, ki je mojstrovina otomanske umetnosti, vsak večer vedno znova preplavljene z nepregledno množico domačinov, ki se na korzu ritualno zibljejo in valijo kot ultimativni spomenik urbanosti, kot prizor iz slovitega dokumentarca Koyaanisqatsi. Tu pod vsakim minaretom tli sla po urbanosti, po modernosti, po prihodnosti, po preseganju starega, po reality checku.

Prizren je multi-kulti kalejdoskop, v katerem celo verski puritanci, ki festivalu nasprotujejo, to, da je Dokufest greh in prekletstvo, sporočajo s plakati. Dokufest = Doku-baram = Doku-alkohol = Doku-droga = Doku-prostitucija. In tako dalje. Nič novega. Ko se je pojavil film in ko je potem na začetku 20. stoletja obsedel množice, je začela katoliška cerkev svariti, da je film isto kot alkohol, prostitucija, droga, greh in prekletstvo. Film-baram! Včasih ni ostalo le pri plakatih. V Prizrenu ostane le pri plakatih. Plakat proti plakatu. Antifilmski plakat proti filmskemu plakatu. To je vse. Ideologija, v imenu katere bi skušal verski fanatik ustaviti, prekiniti ali pa spodkopati Dokufest, tu ne bi preživela reality checka. Zdi se, kot da tisti, ki nasprotujejo Dokufestu, to počnejo le zato, da bi o njih posneli dokumentarec.

Dokufest je letos zavrtel okrog 200 dolgometražnih, srednjemetražnih in kratkometražnih dokumentarcev, zato je tu vtis, da danes vsi snemajo dokumentarce, popoln in nezgrešljiv. Dokufest je reality check. Ja, vsi jih snemajo - o vsem. Nič ni dovolj nezanimivo. Nič ni izključeno. Nič ne ostane zunaj. O vsem je mogoče posneti dokumentarec: o rock-pastirskem bendu Bijelo dugme, ki je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja popularnejši od Tita (prišel je leta 1974, v paketu z novo jugoslovansko ustavo in oznanilom, da je Titu podeljen dosmrtni predsedniški mandat), o romskem poetu iz Šutke, ki je sestavil slovar romskega jezika (in zdaj išče založnika), o ameriških Črnih panterjih, o palestinski Gazi, ki spominja na tisto, na kar je verjetno mislil poet T.S. Eliot, ko je pisal Wasteland (Gaza kot ghost-town, Gaza kot »največji zapor na svetu«, jasno, opico kličejo Šaron), o danskih vojakih, ki v Afganistanu ugotovijo, da niso na isti strani kot talibani in Al Kaida, o Iračanih, ki imajo dovolj vojn, terorja, kaosa, strahovlade in okupacije (»Naj že odnesejo tisto nafto, samo mir naj nam dajo«), o ruskih vojakih, ki služijo na arktičnem, »gulaškem« severu Rusije, o krajih, ki smo jih izgubili, ko smo zgradili avtoceste, o dnevu na mediteranski plaži, o Inti Ruki, legendarni latvijski fotografinji, ki še vedno dela kot čistilka na švedski ambasadi v Rigi, o Azemu Maksutaju, švicarskem K-1 šampionu, o ruski vukojebini Žiguljovsk, ki živi od melanholije, sivine in vodke (no, od tovarne vodke), o agoničnih potomcih ruskega slikarja Aršila Gorkega, o volitvah v Gani, o potresu, ki je leta 2003 uničil iransko mesto Bam (in pokončal 43.000 ljudi), o transformaciji Bogote, »najslabšega mesta na svetu«, o cirkuškem slonu, ki je končal kariero (in kljub temu užival penzijo), o finskih podzemskih tunelih, v katere shranjujejo radioaktivne odpadke, ki naj bi tam preživeli »večnost« (okej, 100.000 let, ko končno »odmrejo«), o obnovljivih virih energije, o Andrei Dunbar, čudežni deklici britanske dramatike, ki je šla po agonični poti Amy Winehouse, in o irskem boju proti izgradnji Shellovega plinovoda.

In seveda, Če pade drevo (If a Tree Falls) - o ameriški Fronti za osvoboditev zemlje (Earth Liberation Front), tajni, podtalni, radikalni ekološki organizaciji, ki jo je FBI razglasil za teroristično, celo za »največjo domačo teroristično grožnjo«. Aktivisti Fronte zelo slabo prenašajo sečnjo gozdov - na vandalizacijo gozdov odgovarjajo z vandalizacijo privatne lastnine tistih, ki sekajo gozdove. Včasih požgejo kak objekt, kako skladišče - ker hočejo, da je sporočilo tako jasno, tako razločno in tako brutalno kot sekanje dreves. Nekaj ironije je kakopak v tem, da so Daniela McGowana, enega izmed njih, prijeli, obsodili kot terorista, zaprli in ga potem - iz hišnega pripora - izpustili natanko 11. septembra 2001. Ameriško pravosodje si je verjetno reklo: izraz »terorist«, ki ga lepimo aktivistom Fronte za osvoboditev zemlje, je v primerjavi s tem, kar se je zgodilo danes, vendarle malce pretiran!

A to še ni vse. Sem vam omenil švicarsko jodlanje in druge alpske vokalizacije? Radijsko postajo Kili, ki povezuje indijansko pleme Lakota? Umetnika, ki je izgubil vid? Američana, ki so ga tako pretepli, da je izgubil spomin in da lahko zdaj komunicira le še prek figuric? Globalno trgovino z umetninami? Genesisa P-Orridgea, ustanovitelja serije kultnih skupin (COUM Transmissions, Throbbing Gristle, Psychic TV), ki se je podvrgel kopici plastičnih operacij, da bi bil čim bolj podoben svoji muzi, Lady Jane? Iskanje transcendence? Boj za desegregacijo romunskih šol, ki romske otroke še vedno tretirajo tako, kot so ameriške šole nekoč tretirale črnske otroke? Ilegalna priseljenca iz Afrike, ki skušata v Turčiji postati profesionalna nogometaša? Švicarski center za azilante? Kalifornijske otroke, prepuščene drogam, skejtu in tavanju? Kosovski lignit? Dinastijo plesalk? Kulture rezistence? Remiks epopeje Megacities? Pot do ukinitve smrtne kazni na Filipinih? Francosko filozofinjo Simone Weil? Izraelsko-palestinski zakonski par, ki je popolna reklama za vse verzije mirovnega sporazuma? Izraelca, ki se je preselil v Kambodžo, kjer se preživlja z vedeževanjem? Perzijsko preprogo, ki se prenaša iz generacije v generacijo? In seveda: sem vam omenil Vas brez žensk (Selo bez žena), Zabrdje, vukojebino v jugozahodni Srbiji, v kateri živijo sami moški - štirje moški, od tega trije bratje. Brez ceste, brez vode, brez žensk. Bratje še vedno spijo v isti postelji. Ženske pač ne trznejo. Trnek potem vržejo Albankam. Beds Are Burning.

Kri v telefonu

Dokumentarec je že v realnosti - treba ga je le potegniti ven. Zato lahko vse postane dokumentarec. In kvantiteta vsem tem dokumentarcem ne škodi. Presenetljivo je, da jih je toliko in da so obenem tako dobri - tako sijajni, tako lucidni, tako angažirani, tako ekspresivni, tako premišljeni, tako pogumni. Režiserji nastopajo kot reporterji, kronisti, biografi, avtobiografi, esejisti, kritiki - in poročajo, biografirajo, avtobiografirajo, esejizirajo in kritizirajo toliko časa, dokler niso modri v obraz. Dokumentarci so pač umetnost - tako kot je umetnost fikcija. Ali pa je vsaj bila. Toda ko imate enkrat pred sabo vso to množico dokumentarcev, vso to dokumaso, vam postane v hipu jasno, da smo civilizacija, ki se je naveličala fikcij, fabrikacij in laži - da smo torej civilizacija, ki jo je, kot pravi David Shields v knjigi Reality Hunger, zgrabila »lakota po realnosti«. Sla po realnosti. Vse te dokumentarce si lahko predstavljamo tudi kot filme, igrane filme, fikcije, toda to bi bile v resnici le slabše verzije teh dokumentarcev, le njihovi manj pametnejši bratje.

»Lakota po realnosti« je velika, silna, neizmerna. Bolj ko živimo v fiktivnih časih, večja je »lakota po realnosti«. In ko se režiserji enkrat prilepijo na realnost, vztrajajo. Nočejo več stran. Leonard Retel Helmrich, avtor dokumentarca Položaj med zvezdami (Stand van de Sterren), sicer sklepnega dela dokutrilogije, je življenje treh generacij indonezijske družine iz džakartskega sluma - ter vpliv globalizacije, tradicije in socialnih sprememb nanjo - dokumentiral 10 let (tako kot Peter Mettler legendarni doku Gambling, Gods and LSD), medtem ko je Ian Palmer, avtor dokumentarca Členek (Knuckle), spor med dvema klanoma irskih travelerjev, ki vsako eskalacijo tega »večnega« spora zaključijo s tajnim, skrivnim, ilegalnim, brutalnim boksarskim dvobojem (klub golih pesti po travelersko), dokumentiral 12 let. 10 let? 12? Dokumentarci puščajo realnost odprto: protislovja, negotovost in kaos ostanejo, vojn ni konec. Dokumentarci so kot Hamlet: če bi imeli čas, bi povedali vse. Toda predanost realnosti, ki jo žarčijo ti dokumentarci, je le druga stran strahu pred tem, da ti bo realnost ušla, da bo sprhnela, da se bo iztrošila, da je bo konec. Kar se ne sme zgoditi - alternativa realnosti je namreč le fikcija, ki pa je nočemo več.

Če naj sodim po količini dokumentarcev, ki so se valili po Prizrenu (in ki se valijo po svetu), bi rekel, da je cilj naše civilizacije preprost: zbežati iz fiktivnega sveta, v katerem živimo - razpihati meglo fiktivnih časov, v katere smo se ujeli. Nonfiction ljubimo prav zato, ker živimo v fiktivnih časih, pravi Shields. Ni kaj, »lakota po realnosti« ni bila nikoli večja. Ko kdo omeni realnost, se nam začnejo avtomatično cediti sline. In tudi z repom začnemo mahati. Iz žepa takoj potegnemo kamero. Ali pa telefon. In dokumentarec se snema kar sam. Presenetljivo je, koliko teh dokumentarcev bi bilo lahko posnetih s telefonom. Kot je namignil neki spletni kritik, si lahko brez problema predstavljamo, kako se Khavn de la Cruz in Michael Noer, Filipinec in Danec, avtorja dokumentarca Božji sin (Son of God), napol turistično sprehajata po manilskem slumu Quiapo in kako potem nič hudega sluteč naletita na povorko ljudi, članov Cerkve črnega Nazarenca, ki zagotavljajo, da bo Jezus Kristus v kratkem ponovno vstal - in to na Filipinih. Vau, dahneta, izvlečeta telefon in že snemata doku o Božjem sinu, zelo zaupljivem tipčku z belo lasuljo, ekshibicionističnem škratu, ki trdi, da je The Man, Odrešitelj obupanega, obubožanega, pozabljenega, zavrženega prebivalstva, ki se zgrinja k njemu - prostovoljno, brez zlobe.

In ker smo že ravno na Filipinih: prav tako brez problema si lahko predstavljamo, kako se avtorica dokumentarca Kano napol turistično sprehaja po Filipinih, kjer na lepem sliši za ameriškega vojnega veterana, ki je pred mnogimi leti migriral na Filipine in si ustvaril pravi harem, kopico žensk, s katerimi je poročen in ki so povsem odvisne od njega - že telefon bi čisto spodobno poantiral zgodbo o tem čudnem, domnevno prostovoljnem, napol suženjskem aranžmaju, ki je edina alternativa srhljivi slumovski revščini, in o perverznem, imperialnem, manifestno-usojenem Američanu, ki to izkorišča. Zlahka si tudi predstavljamo, kako se avtorica Malega maratonca (Marathon Boy) turistično sprehaja po indijskem slumu, kjer potem povsem po naključju naleti na Budhio Singha, ki že od malega - od svojega tretjega leta - teče, teče, teče in teče maratone, ure in ure, brez težav in brez prestanka, kar ga je prelevilo v atrakcijo, malo pop senzacijo in zlato jamo za vse tiste, ki zanj »skrbijo«, predvsem kakopak za njegovega odkritelja/trenerja/promotorja, ki je prepričan, da bo Budhia tekel vse do Olimpa. Mali maratonec, ki diši po zlorabi, korupciji, pohlepu in Dickensu, je za indijski slum to, kar je za manilski slum Božji sin: kultna figura. Že telefon, ne nujno zadnji model, o tem ne bi puščal nobenega dvoma, kaj šele solidno budžetirana, zglancana kamera TV kanala HBO, ki je Malega maratonca dokumentirala 5 let.

Tudi dokumentarca Bombay Beach in Detroit, divje mesto (Detroit Wild City) bi bila lahko posneta s telefonom: oba dokumentirata nekdanja simbola ameriškega sna (prvi Salton Sea, celinsko morje jugovzhodno od Los Angelesa, »Palm Springs ob morju«, drugi pa Detroit, »Motor City«), ki sta potem povsem propadla in razpadla, tako da zdaj izgledata žalostno, potrošeno, izgubljeno, mrtvo, pozabljeno, zapuščeno in opustošeno kot tretji svet. Ni čudno: čez njiju je šla Amerika. Turistično krevsljaš po Ameriki in na lepem nabašeš na Salton Sea in Detroit - vau! Kaj je pa to? In že izvlečeš telefon. Avtomatično. In dokuja se že snemata. To, da sta ju posnela tujca, Izraelec in Francoz, ne pa domačina, Američana, pove vse o tem, kako malo je treba, da tuje oko v Ameriki odkrije tretji svet. In ker je tuje, imigrantsko oko že po svoji naturi zelo perceptivno, radovedno, nefiltrirano in kapriciozno, se zdi, kot da dokumentarca snema kar sama realnost, tako da izgledata kot avtobiografiji realnosti. Kot da realnost telefonira sami sebi. Telefon bi ju bolje posnel le, če bi bila filmarja iz tretjega sveta.

Nikoli ni bilo več dokumentarcev. Nikoli ni več ljudi snemalo dokumentarce. In nikoli ni bilo več festivalov dokumentarnega filma.

Ne, Bombay Beach in Detroit nista posneta s telefonom, toda doku Ljudje, v katere bi se lahko prelevil in se morda sem (People I Could Have Been and Maybe Am) je natanko to: v celoti je posnet s telefonom. Trije neznanci v Londonu - srečajo se po naključju - drug na drugega naletijo. Telefon je tu najbolj samoumevna kamera. Ker diši po realnosti. Ker ne verjamemo, da bi lahko posnel fikcijo - da bi lahko fabriciral ali pa lagal. Telefon, s katerim bi bili lahko posneti mnogi dokumentarci, tudi recimo avstrijski Abendland, sijajni esej o industrializirani, hipermoderni, hladni, brezosebni, visokobudžetirani, strogo nadzorovani, dekadentni high-tech noči Zahoda, ali pa neverjetno elegantni švicarski Day Is Done, ki je - ob oglašanju telefonske tajnice in neuslišanih klicateljev - posnet skozi okno režiserjevega stanovanja, oh, ali pa danska Kri v mobilnem telefonu (Blood in the Mobile), ki popisuje krvavo, morilsko, napol suženjsko izkopavanje afriških mineralov, nujnih za funkcioniranje mobilnih telefonov, je fina metafora naše »lakote po realnosti«.

Ne marate resnice!

Signalov, da je »lakota po realnosti« večja kot kdajkoli, je na pretek: tu je obsedenost s knjižnimi memoarji in izpovedmi, biografijami in avtobiografijami ... tu je medijsko glorificiranje resničnih dogodkov in resničnih ljudi ... tu je obsedenost z novicami, informacijami in news programi ... tu so resničnostni šovi in državljanski žurnalizem ... tu so Facebook, Wikipedia, MySpace, YouTube in Twitter ... tu so blogi, vlogi in webisodi ... tu so grafiti, karaoke in Guitar Hero ... tu so impersonatorji, imitatorji in stand-up komiki ... tu so pornografija, torture porn in konspirologija ... tu so samplingi, mixtapes in citati ... tu so zbiranje starih fotografij, stikanje po antikvariatih in kupovanje družinskih albumov ljudi, ki jih ne poznaš. Tu so dokumentarci, faux dokumentarci, šokumentarci, rockumentarci, mockumentarci in igrani filmi, ki so tako naturalistični, tako spontani, tako improvizirani in tako »primitivno«, surovo, grobo posneti, da izgledajo kot dokumentarci. In tu je Dogma, skupek omejitev, ki jih je igranim filmom - fikciji! - pred nekaj leti zapovedal danski auteur Lars von Trier (nobenih kostumov, nobene scenografije, nobenih rekvizitov, nobenih optičnih efektov, nobenih filtrov, nobene artificielnosti, nobenih fiktivnih ali pa žanrskih situacij ipd.). Vse to so signali »lakote po realnosti«, njene metafore.

Prizren je multi-kulti kalejdoskop, v katerem celo verski puritanci, ki festivalu nasprotujejo, to, da je Dokufest greh in prekletstvo, sporočajo s plakati.

Vse kreativne energije, pravi Shields, so usmerjene v nonfiction, da ne rečem antifiction - še celo predsedniške volitve dobi ta, ki je manj fiktiven. Nočemo več brati fikcij, ampak realnost. Če že beremo romane, hočemo, da so napisani po »resnični zgodbi« - da so avtobiografski ali pa vsaj biografski - da so »zgodovinski«. Brati hočemo romane, ki temeljijo na realnosti - ker hočemo tudi sami temeljiti na realnosti. Kot da gre za življenje. Če hočeš uspeti, če hočeš, da te berejo, moraš reči le, da to, kar pišeš, ni fikcija, pa četudi je, pravi Shields. In to ni več le znak vljudnosti. Res gre za življenje. Ko se je izkazalo, da Milijon malih koščkov, avtobiografija, ki jo je napisal James Frey, vsebuje tudi nekaj fiktivnih koščkov, so bralci ponoreli - škandal je bil strašen, tektonski, tako rekoč apokaliptičen, še toliko bolj, ker je Oprah Winfrey, voditeljica slovitega resničnostnega šova, to avtobiografijo glorificirala in promovirala kot čisto, nepotvorjeno, avtentično, doživeto resničnost. Založba Random House se je skušala besnim bralcem odkupiti, zato je ponudila neke vrste »zunajsodno poravnavo«: kdor je hotel, da mu denar vrnejo, je moral založbi poslati košček knjige - tisti, ki so kupili trdo vezano knjigo, so morali poslati stran 163, oni, ki so kupili mehko vezano knjigo, pa so morali poslati naslovnico. A to še ni bilo vse. Oboji so morali poslati tudi povsem uradno izjavo, da so knjigo kupili v veri, da gre za resnične spomine, za resnično avtobiografijo, za nonfiction. Predstavljajte si sodobnega postfiktivnega bralca, ki bere realnost, misleč, da je realnost, potem pa se izkaže, da je ob tem nehote oplazil tudi fikcijo: srhljivo, odvratno, ogabno. Zgodi se mu Lonely-girl15.

Realnost je kul, pa tudi vedno je originalna - in v času, ko je vse privatizirano in ko je kapital že vse zglobaliziral, ti zanjo ni treba kupovati avtorskih pravic. Sla po realnosti daje ljudem občutek, da so živi - da so del zgodovine, njeni akterji, ne podložniki. In če hočete najboljšo metaforo naše sle po realnosti: nadzorne, varnostne kamere. Ljudje, ki ne prenašajo vmešavanja v svojo zasebnost, nimajo nič proti nadzornim kameram. Le zakaj bi imeli kaj proti? Tako imajo vsaj občutek, da je njihovo življenje posneto, dokumentirano, arhivirano - da je njihovo življenje vredno dokumentarca. Ne vem, kaj sem počel, toda še dobro, da so moje življenje posnele nadzorne kamere! Dokumentarec Ne marate resnice (You Don't Like the Truth) je posnet z nadzornimi, varnostnimi kamerami - v Guantanamu! Ali natančneje: zmontiran je iz tajnega videomateriala, ki ga je odblokirala kanadska vlada - kanadski preiskovalci v Guantanamu zaslišujejo Omarja Khadra, »terorista«, sicer kanadskega državljana, ki so ga prijeli v Afganistanu, ko je bil še otrok. Omar se razveseli, ko ugotovi, da so prišli njegovi rojaki, Kanadčani - toda potem otrpne, ko ugotovi, da mu ne morejo niti nočejo pomagati, in ko zasluti, da skušajo za Američane - »grde policaje« - odigrati le »dobrega policaja«. Doku Ne marate resnice zelo dobro poudari vso dvoumnost naše »lakote po realnosti«. Danski doku Empire North popisuje fikcijo, ki si jo je izmislil režiser in medijski provokator Jakob Boeskov: maskira se v direktorja fiktivne tovarne orožja in se na veliki razstavi orožja v Katarju, na kateri mrgoli trgovcev z orožjem, predstavlja za izumitelja novega fantomskega orožja (»ID Sniper Rifle«), s katerim bo mogoče obvladovati množice in jim že kar vnaprej preprečiti, da bi se uprle. To magično, antidisidentsko orožje je kakopak le fikcija, popolna izmišljotina, toda na svoje veliko presenečenje ugotovi, da je povpraševanje ogromno - vsi bi investirali vanj.

Ni kaj, živimo v fiktivnih časih - in to, kar je v dokumentarcih, je vse, kar je ostalo od realnosti. Če ne bi bilo dokumentarcev, ne bi bilo več realnosti. Realnost dela le še za dokumentarce. Še več: realnost živi le še za dokumentarce. Če kak dogodek ne dobi dokumentarca, pomeni, da se ni zgodil. Če realnost ni vredna dokumentarca, pomeni, da je z njo nekaj narobe - da je preveč fiktivna. In posledice lahko potem pripiše izključno sebi. Kdor ne dobi dokumentarca o svojem življenju, ni živel. Dokumentarci pa so obenem tudi svarilo, da je realnosti le toliko, kolikor je vidite, in nič več. To je vse. Risanke so se včasih zaključevale z napisom: »That's all, folks!« S tem napisom bi se lahko danes zaključevali dokumentarci. Z njimi smo zato tako obsedeni, ker je to edini način, da realnost sploh še izkusimo.