Na demonstracije

"In Stanovnik ima prav, državljanska vojna še traja, na nekaterih izbranih družbenih področjih, na področju kapitala, medijev, interpretacije zgodovinskih dejstev in šolstva."

Ivan Štuhec, na Radiu Ognjišče

Polarizacija se zaostruje s svetlobno hitrostjo. Ampak je to res polarizacija? Je na vsaki "strani" res vsaj približno polovica? Tudi če je, je takšna delitev vsekakor primitivna in omejujoča. Res pa je, da ustreza tistim, ki hočejo učinkovito oblast. Manjka samo še pika na i - uzakonitev dvokrožnega večinskega sistema. Sedanja polarizacija je namreč včasih krhkejša, kot jo želijo predstaviti njeni pobudniki. In to bi bilo lahko po naslednjih volitvah za polarizacijo usodno.

Do takrat pa mora vlada postaviti tudi temelje za naprej, za leta po zmagi. Težava je v tem, da je tako malo časa in vse je treba postoriti na hitro. Tako lahko seveda pride tudi do kakšnih nerodnosti. Vendar to ne sme ovirati iskanja novih afer. In pospešenega upoštevanja interesov vseh uporabnih udov civilne družbe na čelu s slovensko rimskokatoliško cerkvijo. Da tudi povsem posvetna oblast slovensko cerkev še kako zanima, je dovolj neposredno ponovno povedal dr. Franc Rode, ko je dejal: "In če se kdo sprašuje, zakaj cerkev v Sloveniji posega tudi na področja, ki se nekaterim ne zdijo čisto specifično njena, na področja, kot so moralna vprašanja, lahko rečemo, cerkev dela to z oblastjo in iz oblasti, ki jo ima od Jezusa Kristusa." To, da je kulturni minister lahko brez protestov napovedal, da cerkvi ne nameravajo vrniti Betnave, kar je bilo pod prejšnjo vlado velik problem, je zato verjetno treba brati skozi prav tako ministrov stavek, da bo ena od prioritet ministrstva pospešena denacionalizacija.

Tako želena zmaga na jesenskih volitvah je blizu, vsaj časovno. In čas pač priganja, pa tako veliko je še za narediti. Ampak kaj narediti najprej? Kaj je tisto kar se, poleg iskanja nasprotnikovih afer (v katere se prej ali slej zapletejo tudi kakšni "tvoji"), sploh da narediti? Pripraviti proračun. Kako nepopulistično. Pa sprejeti kup "evropskih" zakonov. Ali to neopredeljene volilke in volilce sploh lahko zanima? Postaviti nekaj svojih direktorjev. Nepriljubljeno. Spremeniti šolstvo? V nekaj mesecih? Nemogoče. Kaj pa pripraviti temelje za nove - desne medije. Ja, to je tisti pravi projekt. Skoraj vsi, ki na "desni" kaj pomenijo, se v zadnjem času ukvarjajo z vprašanjem "medijskega ravnovesja" v dnevnem tisku. In vendarle se zdi, kot da je "projekt mediji" vsaj začasno propadel. Jože Lenič je, kot predsednik uprave kapitalskega sklada, s prodajo delnic in svojo podporo sedanji upravi rešil vodilno ekipo Dela. Menda povsem legalno in legitimno. Tako kot je bil za to potem legalno in legitimno odstavljen s funkcije. Sedaj je na vrsti nov poskus s starim orožjem - z medijskim zakonom in ustanovitvijo nekakšnega državnega sklada in komisije, ki bi delila denar za medijske projekte. Pravzaprav slaba tolažba. Namesto "čistke" na Delu še en potencialni predvolilni "Slovenec".

Bi se vse skupaj odvilo tako, kot se je, če ne bi bil Janez Janša ravno takrat v Združenih državah Amerike? No, pri Leniču tudi Janševa avtoriteta najbrž ne bi pomagala. Zato pa je toliko bolj zanimivo, kako to, da je slovenski obrambni minister, tik po izbruhu afere, ki je ogrozila tudi ameriške vohunske interese na Balkanu, v ZDA za dalj časa odpotoval skoraj inkognito. Kaj je tam počel? So ga poredni slovenski mediji spet nalašč ignorirali? Ne? Tudi potem ko se je vrnil, Janez Janša skoraj ne nastopa več in afera OVS - DIA je skoraj čudežno potihnila.

To seveda ne pomeni, da je bitke za polarizacijo konec. Vsaj dokler obstaja odprto vprašanje volilnega sistema, to gotovo ne bo mogoče. In čeprav je videti tudi volilni referendum po reakcijah poslank in poslancev vedno večja farsa, se je v tekmo za njegovo oblikovanje sedaj vključila tudi vlada. Ker na legalnost volitev ne sme pasti nikakršna senca. Kot da se ne zaveda, da manj kot 50 % udeležba hudo krni kredibilnost referendumskega rezultata ter da je po drugi strani tako visoko udeležbo, glede na stališča strank do vseh mogočih ponujenih sistemov, najverjetneje skoraj nemogoče doseči. Je pa res, da neskončno dogovarjanje, ki ne ponuja nikakršnega rezultata, hkrati daje izgovor zagovornikom volitev ob zadnjem možnem roku. Predsednik republike bo volitve lahko brez težav razpisal šele, ko bodo izčrpane vse možnosti, da bi bil novi volilni sistem uzakonjen še v tem mandatu. Če Milan Kučan do razpisa volitev ne bo čakal do zadnjega roka, so demonstracije pred stavbo predsedstva praktično neizogibne. Hecno pri tem je, da bi jih pravzaprav organizirala ena od vladnih strank. In da bi pri tem vsaj med politiki ostala precej osamljena.

Razen pri SDS in delu LDS sta strah pred dvokrožnim večinskim sistemom oziroma prepričanje proti njim očitno precej večja od nelagodja, ki bi ga prinesle "Janševe" demonstracije.