Kam s haiderji?

Katere bodo letošnje predvolilne teme? Bi to lahko postali davki oziroma njihova višina, stopnja socialne varnosti, javne finance ... Najverjetneje je to povsem nemogoče. Omizje na TVS o proračunu je prejšnji teden presenetljivo dobro razkrilo razloge, zakaj. Kljub temu da je guverner Banke Slovenije dr. France Arhar zbranim jasno povedal, da debata o javnih financah ne more biti govorjenje o posameznih vejah na drevesih, ampak da gre za gozd, se pogovor ni premaknil nikamor. Prav komično je bilo videti ministra za šolstvo dr. Lovra Šturma in ministra za delo dr. Miho Brejca, kako bivšemu finančnemu ministru razlagata, da jima zmanjkuje denarja. Ta pa jima je lahko samo odgovarjal, da je bilo v letih, ko je bil še minister, običajno vedno veliko težav z zadovoljevanjem potreb posameznih ministrstev. Resne predvolilne debate o financah in gospodarstvu torej verjetno ni mogoče pričakovati. Sicer pa, ali bi volilke in volilce sploh zanimala?

Na žalost se zdi, da je nesporni favorit med predvolilnimi temami zgodovina. Oziroma boj za revizijo zgodovine druge svetovne vojne in odpor proti temu. Ob tem se bo kot posebno vprašanje seveda izpostavilo tudi razmerje med rimskokatoliško cerkvijo in državo, ki se bo koncentriralo okoli javnega šolstva. To je tako rekoč nujno, da bi se revidirana zgodovina lahko prijela. Da je to nekakšen "večni" cilj tistih v rimskokatoliški cerkvi, ki si domišljajo, da je zanjo dobro, če tudi na politični ravni prevzema patronat nad delom slovenske politike, je vsaj od imenovanja dr. Franca Rodeta za ljubljanskega nadškofa povsem jasno. Vendar je zgodovina kot argument vedno lahko tudi neprijetna. Kaj storiti z izenačevanjem totalitarizmov, če to pelje v revidiranje svetovne povojne zgodovine, ki temelji na zavezništvu med demokratičnim liberalnim kapitalizmom in totalitarnim sovjetskim komunizmom proti nacizmu in fašizmu? Ali izenačevanje totalitarizmov, ne da bi se zavedali podrobnosti - kar tako radi počnejo tako slovenski "pomladniki" kot Haider v Avstriji - , v resnici ne pomeni tudi revizije samega odnosa do nacizma in fašizma? Stališče, da si nacisti in fašisti pravzaprav zaslužijo spodobno mero simpatij, ker so se borili proti komunistom, je v izenačevanju totalitarizmov neizogibno implicirano. Odgovornost za holokavst pa seveda tako ali tako ne more biti kolektivna. Ali ni ravno to tisto, kar skuša del rimskokatoliške cerkve in "pomladnikov" že ves čas dopovedati?

V Sloveniji je imelo takšno razmišljanje verjetno prav zaradi dolgoletne izkušnje s totalitarizmom doslej sicer omejen, a vendarle po "zahodnoevropskih" standardih morda presenetljivo širok odmev. Da se lepo ujema s pogledi Jörga Haiderja najbrž, glede na podobna zavezništva (Haiderjevi govori pripadnikom SS in ploskanje prvakov Bajukove vlade Justinu Stanovniku), ne bi smelo biti ravno največje presenečenje. Vprašanje pa je, kako na takšne politike reagirati. Evropska unija je izbrala osamitev Avstrije, a to se ji vedno bolj zatika. Bodo evropske države lahko vztrajale? In ali s svojimi potezami niso okrepile Haiderja tako v Avstriji kot tudi drugod po Evropi? Dajati težo ali ne? Avstrijski desni komentatorji trdijo, da so Haiderja ustvarili levi mediji, ki so mu dajali preveč publicitete. Res? Ali je torej bolje molčati, dokler skrajnih pogledov ne prevzame kakšna bolj mainstreanovska politična stranka, ki mora razmišljati tudi o gospodarstvu, pa o javnih financah?

Je v Sloveniji slika podobna? Ali povsem drugačna, ker so naši haiderji drugačni? So jih naredili levi mediji? Jih drugače ne bi bilo? Ta vprašanja se zdijo vendarle napačna. Bolj pravo je bržkone, ali v imenu zaščite človekovih pravic (tudi Hitler naj bi jih imel) privoliti v revizijo povojnega odnosa do nacizma in fašizma. Ali pa vendarle vztrajati pri nemški neizprosnosti do takšnih razmišljanj.

Nekdo je pred časom dejal, da je največji uspeh Avstrijcev, da so svet prepričali, da je Beethoven Avstrijec, Hitler pa Nemec. Ali bo Haider nekoč samo populist?