Zgodovina za prihodnost

Čeprav so mnogi prepričani, da predvolilna kampanja že nekaj časa traja, in to na neki način seveda drži - nekateri pravijo, da traja kar ves mandat - se vendarle zdi, da se bo letos zares začela šele po 15. septembru. To, kar smo spremljali do sedaj, pač bolj spominja na zavzemanje strateških točk in vkopavanje v rove, v katerih čakajo na frontalni spopad, ki bo glede na vse znake tokrat sicer razmeroma kratek, vendar obenem še posebej neizprosen.

Že sedaj je mogoče napovedati, da bomo priče najbolj negativni predvolilni kampanji doslej. Tako na levi kot na desni. Čeprav je videti, da zaradi poraza večinskega sistema obstaja tudi možnost, da bo ta delitev vsaj za nekaj časa vendarle izginila s slovenskega političnega prizorišča. Politični poraz večinskega volilnega sistema bodo morale volilke in volilci seveda še potrditi. Z vsaj spodobno podporo SLS + SKD Slovenski ljudski stranki, če že ne z večjo od tiste, ki jo bo deležen SDS. In vendar, ali bi to res lahko prineslo konec v veliki meri vsiljene delitve na "pomladne" in politike "kontinuitete"? Morda možnosti za to povečuje tudi sicer ne preveč obetavna napoved, da bosta glavni predvolilni temi postali zgodovina in odnos med cerkvijo in državo. Prav tu se namreč zdi, da lahko stranki, ki pretendirata na zavzetje sredinskega političnega prostora, najlažje izoblikujeta svojo spravljivost. Tako LDS kot SLS + SKD Slovenska ljudska stranka si to gotovo želita. Po drugi strani pa je vprašanje, če bo v tem primeru zmernost tisti pravi predvolilni adut.

Običajno naj bi to sicer bila. Še posebej v odnosu tako do zgodovine kot do razmerja med cerkvijo in državo, ki v kontekstu "mostogradnje" nedvomno zavzemata pomembno mesto. A tudi mostov se ne da graditi samo nekaj časa. Zato je težko verjeti, da bi denimo gesta polaganja vencev na spomenik bazoviškim žrtvam, ob prisotnosti starih partizanov (z rdečo zvezdo vred), ki sta jo prejšnji teden zmogla dr. Andrej Bajuk in Janez Janša, spremenila njuno "negativno" potezo - odnos do NOB. Bazoviški borci proti fašizmu z NOB menda tako ali tako nimajo nobene zveze. Po sedanjem razumevanju je šlo pravzaprav samo za teroriste, vodene iz druge države - Jugoslavije. Zadrega, ali smo bili v drugi svetovni vojni zmagovalci ali poraženci, naj s tem ne bi imela nobene zveze. Ali je torej mogoče trditi, da so se nekatere stvari v zgodovini dogajale izolirano? Nasprotno - nekateri zgodovinarji celotno obdobje od začetka prve do konca druge svetovne vojne razumejo kot obdobje svetovne vojne, ki se ni končala, temveč se je od leta 1918 do leta 1939 samo delno prekinila.

Seveda je zgodovina ne le legitimna, ampak tudi pomembna in zanimiva predvolilna tema, in v Sloveniji, to, da glede njenih interpretacij potekajo ostri spopadi, niti ne bi smelo presenečati. Bolj neprijetno, a hkrati tudi izjemno pomembno je, da se bo prek nje v kampanjo prenesla tudi debata o zunanji politiki. Politične stranke pravijo, da bi se bilo tej temi bolje izogniti. Ali res? Je kaj manj pomembna od vprašanja pokojnin ali zadolževanja? Vprašanje Avstrije in Avnoja pač ni samo avstrijsko vprašanje. Konec sankcij, ki jih napovedujejo dobro obveščeni, bo Haiderja gotovo zelo okrepilo. In zdi se, da se avstrijsko napenjanje mišic z napovedmi o odpravi sankcij ne ujema povsem naključno. Kakorkoli, niti v Evropi niti v Avstriji se ob dunajskih visokih tonih ni oglasil noben politik. Kakšna je torej Evropska unija, kateri naj bi se Slovenija v prihodnjih letih priključila? Ali bodo lahko v njej dežele, kot je Avstrija, diktirale politiko svoji "interesni sferi", ki jo bodo sestavljale posesti avstro-ogrskega imperija iz 19. stoletja? Izjava odpravnika poslov na avstrijskem veleposlaništvu v Ljubljani dovolj jasno priča o avstrijskih ambicijah.

Ob tem se samo po sebi postavlja tudi vprašanje, ali Avstrija ne predstavlja pravzaprav avantgardo Evropske unije. Kako dolgo bo svojo jasnost in nepopustljivost do nacizma in njegovih posledic vključno z Beneševimi dekreti in Avnojem lahko vzdrževala uradna Nemčija? Bo na koncu kolektivna krivda ostala samo državljankam in državljanom majhnih držav? In bo Avstrija dokončno postala samo žrtev druge svetovne vojne, Slovenija in Češka pa potomki krvnikov? Ko se zgodovina začne uporabljati kot argument za oblikovanje prihodnosti v Evropi, ponavadi nastopijo črni časi. In vendar, ali se je temu sploh mogoče izogniti? Glede na poteze dosedanje slovenske zunanje politike, Sloveniji to ne bo ravno lahko.

Predvolilna debata o zunanji politiki torej najbrž ne more škodovati. Glasovi, ki jih bodo volilke in volilci namenili posameznim strankam, bodo namreč tudi glede slovenske zunanje politike - vsaj za prihodnja štiri leta - očitno odločilni.